Mišek Miško in tatinska podlasica

Najprej je izginila marmelada Jasne Jazbec. Nato je nekdo odnesel polovico hrušk, ki so jih Ježkovi sušili za ozimnico. Ko je izginila še potica veverice Čopke, je bilo jasno. V gozdu so se pojavili tatovi!

Živali so organizirale straže. Na vejah so se izmenjevale veverice in siničke. Iz grmovja so oprezali zajčki. Nočno izmeno sta prevzela Ježek Špikec in Janko Jazbec. Za malico so zadolžili Čopko, gospa Šoja pa je letala naokrog in sporočala, da ni nič novega, kajti tudi to je novica.

Kraje se niso nehale. Ukradli so škatlo, ki jo je mojster Krt zakopal tako dolgo nazaj, da se niti ni spomnil, kaj je bilo v njej. Ježevki Boduljčici so odnesli šivalni stroj in blago za novo posteljnino. Vzeli so celo sliko babice medveda Godrnjavca!

Vznemirjenje med prebivalci gozda se je mešalo z jezo in strahom. Le kje se bodo ustavili tatovi? Na koncu se bodo lotili še Šojinega gnezda, v katerem je zbrala toliko svetlečih reči ...

Med vsem ugibanjem in prerekanjem se nihče ni zmenil za malega miška po imenu Miško, ki bi rad po svojih močeh prispeval k varnosti v gozdu. Starša mu nista pustila stražiti, ker je bil premajhen.

»Ampak majhnost je prednost,« je razmišljal. »Lažje se skrijem in morda presenetim lopove!«

Vsak večer se je postavil na prežo pred domovanje zajčice Zalke. Doma je imela polno verižic in pisanih klobučkov. Tatovi bodo gotovo kmalu zavili k njej.

Stražil je eno noč, nato drugo in še tretjo. Ker malčki potrebujejo veliko spanja, pa še dolgčas mu je bilo, je vmes občasno zadremal.

»Hej, mali, hej!« ga je dregnilo med rebra. »Boš prigriznil?«

V temi je komaj razločil podolgovat obraz, iz katerega so se svetlikali ostri zobje. V tačkah je začutil lešnik in z veseljem zagrizel.

»Kdo si?« je potem vprašal.

»To je skrivnost,« je rekla neznanka. »Mogoče ti zaupam, če mi pomagaš.«

»No, moral bi še malo stražiti ...« se je obotavljal Miško.

»Daj no, sama ne bom zmogla, skupaj pa bo šlo en, dve, tri.«

Pokimal je in pograbil za nekakšen zavoj, ki ga je neznana žival držala na drugem koncu. Skupaj sta ga zvlekla do roba jase in ob potoku proti travniku, prek katerega si prišel do Godrnjavca. Vendar nista zavila k medvedu, temveč nadaljevala med skalami, kjer se je Miško počutil vse bolj izgubljenega.

Ustavila sta se šele pri labirintu rovov in jarkov, kjer je končno prepoznal žival, s katero sta nosila tovor.

Bila je podlasica.

»Jaz, jaz, ...« je zajecljal. »Iti moram.«

»Ne skrbi,« se je zasmejala. »Ničesar ti ne bom naredila. Saj si mi vendar pomagal. Na, zaslužil si.«

V tačke mu je potisnila še en lešnik.

»Ne pozabi, enega si že snedel. Torej si mi pomagal pri kraji in bil za to še nagrajen. Bolje, da tega nikomur ne poveš. Sicer se pazi. Vem, kje stanuješ, he, he. Pa dober tek.«

Podlasica je izginila v eno izmed lukenj in pustila prestrašenega miška samega. Je bil res tako lahkomiseln? Namesto, da bi ujel tatico, ji je držal vrečo. In sedaj grozi, da mu bo storila kdo ve kaj, če jo izda. Spomnil se je njenega dolgega mišičastega telesa in ostrih zob.

Z odporom je odvrgel lešnik in žalostno odcapljal. Le kaj je bilo v vreči, ki sta jo nesla? Gotovo Zalkini zakladi, kaj bi bilo drugega. Nesramna podlasica je spet kradla in pri tem ji je še pomagal.

Bi vendarle kdo lahko pomagal njemu? Danilo se je že, ko je šel mimo zajčka Zaupka. Saj res! Ni zajček že večkrat priskočil na pomoč malim živalim v velikih zadregah?

»Zaupko, Zaupko!« je potrkal.

»Če mi nisi prinesel kavice, pridi kasneje,« se je zaspano oglasil zajček.

Miška je premagal jok.

»No, no,« ga je trenutek kasneje potrepljala mehka Zaupkova šapica. »Če že navsezgodaj jokaš, je gotovo nujno. Kavica lahko počaka. Kaj te je prineslo, Miško?«

Mišek je razložil, kako je hotel ujeti tatinsko podlasico, a ga je namesto tega ona spremenila v tatiča in mu za povrh še grozila.

»Veš,« je na koncu rekel zajček, »ta težava je prevelika zate in edino prav je, da si jo nekomu zaupal. Še zame je prevelika, zato se bomo kar brž organizirali. Bi še znal priti do rovov, v katerih je podlasica izginila?«

Miško je pokimal in brž sta zbrala pravo malo četo živali, ki so se odpravile proti skrivališču podlasice.

Res je bilo pretežko za enega, a s skupino ježev, ki je hkrati vdrla skozi več odprtin in krtov, ki so jih usmerjali, so podlasico tako prestrašili, da je ušla pri eni izmed odprtin in izginila v grmovju.

V tistem gozdu je niso več videli.

V skrivališču so našli večino nakradenih predmetov.

»Samo še tebe moram okregati, da lahko to žalostno zgodbo zaključimo s srečnim koncem,« je Mišku rekla mama Mišika.

»Zelo mi je žal,« je zacvilil mišek.

»Saj je v redu,« ga je objela. »Res si napravil napako, a si jo tudi popravil. Da se ti le ni kaj hudega zgodilo.«

»Prava sreča, da imamo v gozdu Zaupka,« je rekel Miško.

»Sreča, da imamo drug drugega,« ga je dopolnila in mu pritisnila poljubček.