Nekega dne se je k babici in dedku vselila miška. Kar sama se je povabila in prav nič ni spraševala za dovoljenje. Prišla je, prinesla s sabo vse svoje stvari in si uredila prostorček v eni od lukenj v zidu. Babica in dedek sta za novo prebivalko izvedela šele zvečer, ko je bilo v hiši vse mirno. Sedela sta pri čaju in slišala skrivnostno škrabljanje.

»To pa je slišati, kot bi imeli miši!« je presenečeno pripomnil dedek.

»Miši, oh, to pa najbrž ne …« je menila babica. »Vse je čisto, pospravljeno, tu nikoli ni bilo miši.«

»Miši ne sodijo k hiši!« je rekel dedek in vstal, da pogleda, od kod prihaja škrabljanje.

Tedaj pa se je miška mirno sprehodila skozi dnevno sobo, babici in dedku pred nosom.

»O, pa je vendarle miška!« se je čudila babica in prav toplo ji je bilo pri srcu, da je poleg njiju v hiši še eno bitje, majhno in ljubko, kakršne miške pač so.

»To ne bo šlo!« je rekel dedek in vzel metlo, da prepodi nezaželeno gostjo. Miška je stekla za omaro, dedek z metlo pa za njo. Miška je splezala na polico, dedek pa na stol, da bi jo dosegel. Pa je ni: miška je bila že v kuhinji, na hodniku, v spalnici, pod posteljo … In dedek, oh, dedek je bil prepočasen in prevelik, da bi ji lahko sledil.

Miška nagajivka pa se je muzala: »O, kako zabavno je v tej hiši, rada se lovim z dedkom!«

Naslednje jutro pa – joj, prejoj! Babico je v kuhinji čakalo pravo razdejanje. Povsod mali mišji kakci, luknjice v kruhu – in potička, oh, slastna potička, ki jo je babica spekla za hčerkin rojstni dan, je bila uničena.

Razdrobljena, raznesena, povsod drobtine!

»Dedek, na pomoč!« je zaklicala babica. »Miška je napadla potico!«

Miška, ta porednica, pa je kukala iz luknje in si mislila: »Miši se v tej hiši dobro godi! Babica peče izvrstne potice. Tu bom ostala.«

Uboga babica je morala vse počistiti, pomiti in pospraviti. Potem se je lotila nove peke. Dedek pa je bil jezen na mišjo nadlogo. Zato se je odpravil v trgovino po mišnico. Resda je imela babica z neredom, ki ga je naredila miška, veliko dela. A bila je dobrega srca in miška ji je kar malo prirasla k srcu. »Prosim, kupi takšno past, ki miške ne bo preveč prestrašila,« je poprosila dedka. »Nekatere mišnice so miškam preveč nevarne. Pazi, da ne boš izbral take.«

Miška je z zanimanjem opazovala dedka, ko je v mišnico nameščal košček sira.

»Starinska naprava! Predpotopna!« je menila. »Sodobne miške se ne pustimo ujeti v takšne pasti!«

Tako je mišnica ostala prazna, dedek in babica pa sta se že kar malo navadila na večerno škrabljanje in čiščenje mišjih kakcev.

Potem je nekega zimskega večera potrkalo na vrata.

»Le kdo prihaja na obisk v tem mrazu?« se je začudila babica.

»Mijav!« se je oglasilo pri vratih. »Jaz sem, mijav!«

»Poglej, dedek, muca je!« je bila presenečena babica. »Čigava pa si? Le stopi naprej, da se pogreješ!«

»Sama svoja sem, mijav!« se je oglasila muca. »Pri vaju se mi zdi lepo. Lahko ostanem?«

Babica in dedek sta se spogledala. Muce so tako prijetne živalce, lepo je, ko predejo ob nogah, medtem ko babice pletejo in dedki berejo.

»No, pa ostani!« sta rekla skorajda hkrati. Dedek je pomislil, da bi morda muca lahko pregnala nadležno miško. V mačji naravi je namreč, da lovi miši. Tudi babica je pomislila na to in zaskrbelo jo je …

Zaskrbelo pa je tudi našo miško. Ves čas je vlekla na ušesa. Vse je slišala in zdelo se ji je nezaslišano. Zlezla je iz luknje, se postavila na zadnje tačke in odločno uprla sprednje v bok.

»O, to pa ne!« se je oglasila z drobnim glaskom. »Ne strinjam se! Ne bo šlo! To je zelo slaba zamisel!«

»Ti pa kar tiho!« ji je zabrusil dedek, »Vse ponesnažiš! Hrano kradeš! Tako se gosti ne smejo vesti! Še danes greš od hiše!«

Miški se je žalostno povesil smrček in repek se ji je začel tresti.

»Če mi pa nihče ničesar ne ponudi …« je posmrkala. »In mišnico mi nastavljate. Tako se ne dela z gosti … Kam pa naj grem? Sredi zime? Sama?«

Dedek je še kar črno gledal, babici pa so miškine besede segle do srca. Živalca se ji je zasmilila.

»Poglej, dedek, miška res nima kam v tem mrazu. Naj ostane pri naju do pomladi. Privadila se bo na hišni red, kupila ji bova skledico, iz katere bo lahko jedla …«

Dedek je malo pomišljal, gledal babico in poklapano miško, zmajal z glavo, potem pa odločil: »Prav, miška naj ostane. Muca, ti pa boš morala pustiti miško pri miru. Nočem cirkusa v hiši.«

»Malo pa se vseeno lahko loviva – kdaj pa kdaj, kajne?« je predlagala miška.

»Malo že, za zabavo. A ne smeta prevračati stvari in delati škode,« je strogo pripomnil dedek.

Miška je obljubila babici in dedku, da bo pridna, in muca je prisegla, da miški ne bo storila nič žalega. Dedka je sprva vseeno malo skrbelo, a ko je videl, kako se babica veseli nove družbe, se je tudi njemu zazdelo, da bo v veliki hiši živahneje in manj samotno, če miška in muca ostaneta. In res sta ostali. Z dedkom in babico še danes živijo skupaj in si krajšajo čas.

Miška se priseli