Že podnevi je začelo padati in proti večeru se je dež še okrepil. Gozdni prebivalci so se stisnili v svoja zavetja in čakali, da mine. Toda deževati kar ni in ni nehalo. Voda je zmočila prav vsak kotiček v gozdu, prepojila zemljo in vdrla v vsako luknjo.

Živali so zaskrbljeno opazovale dogajanje. Ko se je vreme pozno ponoči vendarle umirilo in je kazalo, da bo vsaj naslednji dan lepši, so se potolažene odpravile spat. Veselile so se naslednjega jutra.

Na žalost jutro ni bilo lepo prav za vse. Ata Mišak, mama Mišika in mali Miško so se prebudili v poplavljenem domu. Voda je našla pot do njihove luknjice in jim zalila tla. Segala je skoraj do roba postelj in le z veliko spretnosti so uspeli splezati ven.

»Kaj zdaj?« je Mišika na glas izrekla, kar je vsem rojilo po glavah.

»Emmm,« se je odhrkal Mišak. »Nov dom bomo potrebovali.«

»Toda tukaj mi je všeč,« je tiho zacvilil Miško.

Prav vsi so se počutili dobro v tem okolju. Tu so znali poiskati hrano in se izogniti nevarnostim. Tu so imeli prijatelje. Mišja družinica je zaskrbljeno gledala naokrog. Suhih tal se ni našlo niti za mišjo nožico.

»Kaj pa, če si postavimo hiško na drevesu?« se je spomnil Mišak.

»Odlična ideja,« je vzkliknila Mišika. »Že dolgo me zanima, kakšen je svet videti od zgoraj!«

Mišja družinica se je kar brž lotila dela. Toda na žalost je bilo treba na vejo najprej priti, najprimernejša veja pa je rasla tako odmaknjena od ostalih, da nanjo niso mogli splezati.

»Postavimo si lestev,« je predlagal Miško. »Tole veliko vejo postavimo pokonci in prek nje položimo manjše, da bodo za stopničke.«

Miške so poprijele za vejo. Z vsemi močmi so se napele, toda bila je pretežka.

»Vzamemo drugo?« je predlagala Mišika.

»Prekratke so,« je odkimal Mišak. »Ne bi šli vseeno raje kam drugam?«

Tako so miške žalostno sklanjale glave pred veliko vejo, ko je mimo prišel medved Godrnjavec.

»Ojej,« je rekel. »Ste se že udarile ali se šele pripravljate?«

Miške so mu na hitro pojasnile težavo in medo je le zamahnil s šapo.

»Jo bom jaz prislonil,« je pograbil vejo in jo postavil pokonci.

»In jaz bom spodaj napravil majhno luknjo, da ne bo zdrsnila,« se je ponudil Janko Jazbec, ki je ravno tako prihlačal do velike luže, ob kateri so miške načrtovale svoj novi dom.

Kot bi mignil, je izkopal nekaj zemlje, da je medved lahko vanjo zataknil en konec veje. Spotoma je napravil še manjši jarek za odtekanje vode.

»Videti je zabavno,« je ropot privabil srno Piko. »Se grem lahko še jaz?«

Nasmukala je nekaj praproti, s katero so miške lahko obložile svoj novi domek. Priletela je še Šoja in prinesla nekaj svetlečih papirčkov za okrasitev sobice malega miška. Družina Detlovih je poskrbela za okna in vrata, Repatek pa je podaril cel komplet jedilnega pribora, ki ga je izrezljal, ko je bil prejšnjo jesen bolan in si je moral kar v postelji brusiti zobke.

Celo zajklja Zalka, ki se je vse dni le lepotičila, je priskočila na pomoč.

»Okna brez zaves so vendar samo luknje v stenah,« je miškam izročila za celo naročje svojih starih oblačil, med katerimi nobenega ni oblekla več kot enkrat.

Do večera je bil novi mišji domek nared za vselitev. Speči je bilo treba goro palačink z lešnikovo kremo in skuhati vedro želodove kavice, da so se potolažili vsi lačni želodčki, nato pa so se živali druga za drugo poslovile.

Ko je v spanje utonil še mali Miško, sta Mišika in Mišak sedla pred vhod in pogledala na svet od zgoraj.

»Še dobro, da nismo kar odšli,« je pripomnil Mišak. »Potem ne bi imeli tako lepe hiške.«

»Sploh nisem vedela, da imamo toliko prijateljev,« je rekla Mišika.

Oblaki so se razmaknili in na nebu je zasijala polna luna. Zdela se je še posebej velika in svetla.

»Kako blizu je videti,« se je Mišika zagledala vanjo.

»Poglej, spodaj je še ena,« je Mišak pokazal na veliko lužo pod njihovo drevesno hiško, v kateri se je srebrno lesketal lunin odsev.

»So nam tudi to zgradili najini gozdni prijatelji?« je vprašala Mišika.

Mišak je skomignil. Pri vseh spretnostih, ki so jih pokazali prebivalci gozda, ga to ne bi presenetilo. Vedel pa ni.

»Upam, da jih niso pozabili postaviti še zase,« je zašepetal.

»Jaz pa upam, da ima vsak koga, s katerim lahko deli pogled nanjo,« se je Mišika stisnila k njemu in zazehala.

Miškam na pomoč