Miškina potica
Nina Mav Hrovat


Preberi pravljico
Črka И, ki se sliši kot ruski Ы, se imenuje trdi i in se izgovori približno med našim i-jem in polglasnikom.
Črka Г (G) se izgovarja kot primorski glas G (med g in h, npr. hora, noha ipd.)
Nekoč je na polju živela miš, ki je bila prava mišja slaščičarka. Takoj si jo prepoznal, če si jo srečal, saj je imela bel predpasnik z umetelnimi vezeninami in pisan naglavni okras iz trakov in pisanega cvetja.
Zjutraj se je sprehajala po žitnem polju in nabirala pšenična zrna, ki jih je zmlela v moko. Popoldne pa je pekla. »Zlata pšenica za zdrava mišja lica!« je govorila. Njeno pecivo in potice so bile tako slastne, da si je vsakdo, ki jih je poskusil, obliznil vseh deset prstov na rokah in Один [odыn], два [dva], три [trы], чотири [čotыrы], п'ять [p'jatj], шість [šistj], сім [sim], вісім [visim], дев'ять [dev'jat], deset prstov na nogah. In kako je dišalo, ko je pekla! Mmm …
Pa se je primerilo, da je potica zadišala potepuškemu mačku.
»Kako diši potica! Zraven paše mišja sladica!« se je oblizoval in opazoval miško, ki je pravkar porinila pecivo v pečico.
Maček, nebodigatreba, je porušil mišjo hiško in skoraj bi pohrustal tudi miško! Tako zelo je opletal s tacami in repom, da je podrl vse, česar se je dotaknil. Na srečo je miška pravočasno zbežala in se skrila.
»Uh, ti mačja grdoba!« se je jezila miška, a ni nič pomagalo. Njenega doma ni bilo več. Nič ni ostalo, le rahel vonj po svežem pecivu, ki se je še zadrževal v zraku, dokler tudi tega ni odpihnil veter.
Miška je malo zajokala, nato pa se je odpravila na pot. Kmalu je prispela v gozd.
Gozd je bil lep, poln visokih dreves, grmovja s sladkimi plodovi in jagodičevja.
»Kar tukaj ostanem,« je sklenila in si poiskala udoben kotiček, da si bo uredila nov dom. Zavihala je rokave in urejala, pometala, pospravljala in postiljala. Kmalu je imela nov, udoben dom. »Tako, končano,« je bila zadovoljna. »Ko bo zadišalo po mojih sladicah, bo to pravi dom!« Takoj se je odpravila nabirat gozdne plodove, zraven pa si je prepevala.
Kmalu je imela polno košaro in polne žepe. Nabrala pa je tudi cvetlice, s katerimi si bo polepšala dom.
»Glavo gor in se nasmej!
Svet je velik, nima mej.
Tudi če se izgubiš,
spet prijatelje dobiš.
Res si pravi bogataš,
če prijatelje imaš!« si je prepevala.
»Spekla bom potico!« se je oblizovala in začela pripravljati za peko. Gnetla je in valjala, nato dodala nadev in vse skupaj porinila v pečico.
»Kdo pa tako lepo poje?« je vprašala gozdna miš. Bila je precej podobna poljski miški, govorila pa je drugače, da se nista razumeli. Druga drugo sta ogledovali in spraševali.
»Kdo pa si?« je spraševala gozdna miška.
»A ти хто? Я мишка [Hto tы? Ja Мыška],« je rekla miška s predpasnikom.
»Tudi jaz sem miška. Bi bila moja prijateljica?« jo je vprašala druga miška.
»Звичайно, я би була твоїм другом! Рада познайомитись з тобою!« [Zvыčajno, ja bы bula tvojim drug(h)om. Rada poznajomыtыsj z toboju!], je rekla miška in si popravila naglavni okras.
»Tudi mene veseli, da sem te spoznala!« je rekla gozdna miška in spet vprašala:
»Kje je tvoj dom?«
»Де мій дім? Тут я вдома. [De mij dim? Tut ja vdoma.],« je poljska miška pokazala na novi dom.
Gozdna miška je sledila smrčku in pogledala v pečico. Miški sta se spogledali in v en glas rekli: »Колач [Kolać].«
Zasmejali sta se, se prijeli za tačke in skupaj zaplesali. Poljska miška je postregla sveže pečeno potico in obe sta se oblizovali. »Njam, njam, mmm …« Obe sta se strinjali, da je potica odlična! Iz miškinega doma je tako zelo dišalo, da so se jima kmalu pridružili še zajec, veverica, jazbec, srna in druge gozdne živali. Vsak, ki je šel mimo, se je obrnil za smrčkom in za vsakogar se je našel košček potice.
»Ласкаво просимо! Добрий день! Добрий день! [Laskavo prosimo! Dobrыj denj! Dobrыj denj!]« jih je pozdravljala poljska miška. »Заходьте, заходьте [Zahodjte, zahodjte.]«, je vabila.
»Dobrodošli! Dober dan! Kar vstopite! To je miška, naša nova prijateljica,« je ponavljala gozdna miška.
»Ось, беріть, будь ласка, беріть [Osj beritj butj laska, beritj],« je poljska miška ponudila vsakemu kos potice. »Izvolite, izvolite!« je ponovila gozdna miška.
»Hvala! Najlepša hvala! Dobra je! Odlična!« so potico hvalili obiskovalci.
»Дякую! Дуже дякую [Djakuju! Duže djakuju]!« se je zahvaljevala miška za obisk.
»Ти справді багатий [Ты spravdi bogatыj],
якщо у тебе є друзі [Jakščo u tebe je druzi]!
Res si pravi bogataš,
če prijatelje imaš!«
Od takrat je imela miška vedno veliko obiskov. Kako tudi ne! Vsakdo se rad sladka, kajne?
V vsaki košari, ki so jih prinesli obiskovalci, so bile jagode, borovnice, robide, maline, kostanj in drugi gozdni sadeži, iz katerih je miška pekla različne dobrote, nato pa so se skupaj sladkali. Vedno je bila dobre volje in spoznala je veliko novih prijateljev.
»Ти справді багатий [Ты spravdi bogatыj],
якщо у тебе є друзі [Jakščo u tebe je druzi]!
Res si pravi bogataš,
če prijatelje imaš!«
Pri prevodu je sodelovala Natalija Sultanova (Pionirski dom).
*Zapis izgovorjave ukrajinskih besed ni uradni zapis, ampak le približek in pomagalo pri branju pravljice.