Na štoru ob gozdni poti je ležal zajček.

Zakaj je bil modre barve? Je ušel iz pravljice?

Ne, ni ušel iz pravljice. Bil je modre barve, ker ni bil gozdni zajček, ampak plišasta igračka.

Kaj je plišasta igračka počela v gozdu? Kolikor vem, živijo plišaste igračke v otroških sobah.

Modri zajček je ostal v gozdu po pomoti. Andraž ga je odložil na štor, da bi povohal gobico, potem pa ga je pozabil vzeti s seboj. Modri zajček je klical za njim, a šuštenje listja pod nogami ga je preglasilo.

Modri zajček se je najprej dobro zjokal, potem pa si je rekel: »Najpozneje zvečer, ko bo šel Andraž v posteljo, bo opazil, da me ni. Ker brez mene ne more zaspati, me bodo gotovo prišli iskat, pa čeprav bo takrat že trda tema.«

Tako se je potolažil.

Čez čas je mimo prikorakala družina z dvema majhnima otrokoma.

»Glej, kako lep zajček!« je vzkliknila deklica. »Čigav je?«

»Ne vemo,« je odvrnila njena mamica. »Očitno ga je nekdo pozabil v gozdu.«

»A je lahko naš?« je vprašal fantek.

Modri zajček se je prestrašil. Kako ga bodo Andraževi našli, če ga odnesejo tuji ljudje?

»Ne, ne,« je rekla mamica. »Gotovo ga bodo prišli iskat. Kar tukaj ga bomo pustili.«

Uf! si je oddahnil modri zajček, ko se je družina odpravila naprej.

Sčasoma se je stemnilo

Mimo je prineslo lisico. »Še dobro, da sem samo igračka!« si je rekel modri zajček, ko ga je začela ovohavati.

»Škoda, da ni živ,« je zamomljala lisica. Vrnila se je že na gozdno pot, ko se je domislila: »Vseeno gre z mano! Mladičke lisičke ga bodo gotovo vesele.«

Modri zajček je ob misli na ostre lisičje zobke odrevenel od groze. Ne samo da ne bo nikoli več videl Andraža, tudi od življenja se lahko poslovi, če ga lisica odvleče v brlog.

A kako naj se nebogljena igračka upre lisici?

Vuššš! je nenadoma završalo skozi nočni zrak. Na štoru je pristala sova.

»Kako lep zajček!« je zaskovikala. »Kot naročen za mojo malo sovico!«

»Žal ne bo šlo!« ji je oporekala lisica, ki so se ji ob pogledu na sovo začele cediti sline. »Prva sem ga našla, moj je!«

Sova pa ni čakala, da bi zajčka in njo pograbila lisica, temveč je z igračko v kljunu poletela na vejo najbližjega hrasta.

Lisica se je tresla od jeze, pa ji ni nič pomagalo.

Modrega zajčka je bolelo na mestu, kjer ga je ščipal sovji kljun, zanj še hujši pa je bil strah pred višino. Kot da to ne bi bilo dovolj, je globoko pod seboj zagledal snop svetlobe iz žepne svetilke in zaslišal glas Andraževega očka: »Modri zajček, kje si? Andraž te čaka!«

Nič ni pomagalo. Ravno ko je Andražev očka prispel do štora, na katerem je fantek pozabil modrega zajčka, je sova igračko začela tlačiti v duplino. Pri tem jo je nekoliko prehitro izpustila iz kljuna in

vuššš!

Zajček je poletel proti tlom.

Obležal je ob gozdni poti, nekaj metrov stran od štora. K sreči jo je odnesel brez praske. Kako mu je odleglo!

Ko je spoznal, da se je Andražev oče medtem odpravil domov, je spet zajokal. Kaj, če se ponj vrne lisica?!

»Zakaj jokaš?« je zaslišal ob sebi.

Zdrznil se je – jež! Kaj če ga naloži na svoj bodičast hrbet in odnese mladim ježkom?!

»Ne boj se,« je rekel jež. »Pomagal ti bom.«

In je zajčka prekril z listjem, da ga ne bi našli lisica in sova.

Medtem je Andraž doma neutolažljivo jokal. Nič ni pomagalo, da sta mu mamica in očka polagala v posteljico vse plišaste igrače po vrsti, na koncu pa celo rešilni in gasilski voz.

»Hočem zajčka!« je hlipal. »Hočem zajčka!«

Ko je končno zaspal, so se na preprogi na posvetu zbrale vse njegove igračke.

»Tako ne bo šlo!« je odločila punčka Margareta. »Modrega zajčka moramo najti!«

Zajezdila je lesenega konjiča, za njima pa so se v avtomobilčkih peljale plišaste živali. Gasilski voz je bil na čelu kolone, rešilni pa zadaj.

Ker je bil modri zajček skrit, bi ga skoraj zgrešili. K sreči je izpod listja kukal eden od njegovih modrih uhljev.

»Stoj!« je zaklicala Margareta, ko je zagledala uhelj. Konvoj vozil se je ustavil. Margareta je skočila s konja, umaknila listje in –

»Modri zajček!« so zaklicale plišaste živali.

Revček, kako se je tresel!

Ko je prepoznal Margareto, se ji je vrgel v naročje.

»Hura!« so vzkliknile plišaste živali.

Nenadoma pa je izza grma skočila lisica. Kot da to ne bi bilo dovolj hudo, je trenutek zatem skozi nočni zrak završala sova.

»Pa te imam!« sta zaklicali hkrati.

Lisica je zajčka že držala v gobcu, ko ga je sova zagrabila s kljunom. Margareta in plišaste živali so kriknile, gasilski in rešilni voz pa sta prižgala vsak svojo sireno in začela utripati z lučkami. Pridružili so se jima še avtomobilčki s hupami. Na koncu je na ves glas zahrzal še leseni konjiček.

Lisica je izpustila zajčka in stekla. Tudi sova ga je izpustila in zletela v krošnjo hrasta.

Plišaste živali so še enkrat vzkliknile: »Hura!« Pretresenega zajčka so posadile na hrbet lesenega konjička. Takoj ko je okrog pasu tesno objel punčko Margareto, so zdrveli proti domu.

Modri zajček je z zadnjimi močmi zlezel k Andražu v posteljico. Ni bil samo zelo utrujen, ampak tudi precej blaten in nekoliko vlažen, a kaj bi to!

Da se je le živ in zdrav vrnil tja, kamor spada!