Jona je sedela na preprogi za velikim naslonjačem. Ob večerih je bil to njen skrivni kotiček v dnevni sobi, kjer se je, že oblečena v pižamo, zatopila v svoje slikanice in knjige. Ogledovala si je slike in v mislih obnavljala zgodbe. Bila je čisto tiho, da ne bi motila staršev, ki so spremljali televizijska poročila.

Jone poročila niso zanimala; zdela so se ji dolgočasna in nerazumljiva. Tistega večera pa je njeno pozornost pritegnil pogovor z zdravnico, ki je govorila o okužbah in nevarnih nalezljivih boleznih, ki jih povzročajo bakterije in virusi. Jono je močno zvilo v trebuščku, da je komaj zadržala stok.

»Gotovo sem zbolela,« jo je spreletelo. Ob tem jo je stisnilo v prsih in srce ji je zadrgetalo.

Neznansko rada se je pogovarjala in veliko spraševala, a zdaj je obnemela. S starši ni spregovorila o svojih skrbeh in stiski, zaprla se je sama vase.

Po umivanju zob ji je očka – kot vsak večer – prebral pravljico, ob kateri je Jono tesnoben strah zapustil in kmalu je zaspala.

Toda strah je zataval v njene sanje in bile so grozljive.
Sanjala je, da se je iz kota za omaro prikotalila siva kosmata žogica in se začela napihovati, dokler se ni razpočila in razletela na milijone drobcenih sluzastih kroglic. Razpršile so se na vse strani in v gručah lazile po sobi, plezale so po pohištvu, se plazile skozi špranjo pod vrati in skozi priprto okno na plano. Vsepovsod so gomazele in prihajale so vedno bliže, bile so že ob njeni blazini ...

Jona se je kriče prebudila. Bila je vsa potna in tresoča.

Čeprav je bilo še zgodaj zjutraj, so bili starši že pokonci. Nemudoma so pritekli v sobo in jo začeli miriti. »Sanjala sem, da so vsepovsod sluzaste sive kroglice ... Začele so laziti po blazini in me hotele napasti ...« je v maminem naročju hlipala Jona in planila v krčevit jok, da je komaj še lahko govorila. »Pri poročilih sem slišala ... virnusi, bunkterije ... Nočem hudo zboleti!«

»Očka mora v službo, jaz pa bom vzela prost dan in se bova igrali zdravnike,« je rekla mama. »Tako ti bom najbolje razložila vse o VIRUSIH in BAKTERIJAH.«

Mama je razločno in s poudarkom pravilno izgovorila Joni do tedaj neznani besedi. Po zajtrku sta si temeljito umili in razkužili roke ter si nadeli zaščitni maski. Tudi trem Joninim punčkam in medvedku sta čez usta in nos privezali robce ter jih posedli v čakalnico, tako da so bile med njimi varne razdalje.

»Virusi in bakterije se ne morejo premikati, širijo se s stiki in po zraku s kihanjem in kašljanjem,« je povedala mama. »Brez človeškega telesa, ki ga okužijo, lahko nekaj časa preživijo tudi na predmetih. Zato te, ko prideš domov, po uporabi stranišča in pred jedjo, vedno spomnim, da si umij roke. In če se raniš – čeprav tega ne maraš, ker malo peče –, ti rano razkužim, da bakterije ne bi vdrle v krvni obrok. Virusi in bakterije so nadležni, ker so s prostim očesom nevidni in ne veš, kje tičijo. Razumeš?« Jona je prikimala.

Potem sta v ambulanti sprejeli prvega čakajočega. Punčka je pokašljevala in bolelo jo je grlo. Po pregledu ji je mama predpisala zdravilo in ji naročila, naj se vrne, če v nekaj dneh ne bo bolje. Potem sta pregledali še druge in si pred vsakim pregledom umili roke. Medvedek je imel povišano telesno temperaturo. Zdravnici sta ugotovili, da ima virozo. Ostati mora doma, da ne bi okužil drugih, uživa naj veliko tekočine in vitaminsko bogate hrane. Če bi se stanje poslabšalo pa naj se ponovno oglasi.

Obe punčki sta bili zdravi, prišli sta, ker ju je – tako kot Jono – skrbelo, da se nista česa nalezli, ker je v vrtcu zbolelo precej otrok.

Ko je bila čakalnica prazna, se je Jona privila k mami. »Hvala, mamica. Zelo dobro si me poučila o virusih in bakterijah. Zdaj vem, kako se jih ubraniti. Po nepotrebnem me je bilo strah.«

»Vse, otroke in odrasle, je česa strah. Mene je na primer strah pajkov. Spomni se, kako se z očkom zabavata, ko bojazljivo vzklikam, kadar kakšnega zagledam. Nekateri strahovi pa so koristni, ker nas varujejo pred nevarnostmi, da ne tvegamo in ne izzivamo nesreč, da pazimo nase in na svoje zdravje. V preteklosti, ko zdravniki še niso poznali vzrokov bolezni in kako se prenašajo, je bilo marsikaj neozdravljivo in neobvladljivo, danes pa se znamo paziti in zdravniki nam učinkovito svetujejo in pomagajo. Pomembno je, da si previden in pravilno ravnaš. O svojih strahovih se vedno lahko pogovoriš z nama z očkom ali z odraslim, ki mu zaupaš. Strah pred virusi in bakterijami sva ugnali, kajne? Te je še česa strah?« Jona je pomislila: »Zdajle se ničesar resnega na spomnim. No, ja, strah me je, da bo očka spet zamujal iz službe,« se je navihano zasmejala in njenega smeha se je nalezla tudi mama. Smeh pa – kot pravijo – je pol zdravja.

Nevidne stvari, ogromne skrbi