O mačku, ki je rasel od žalosti

O pripovedovalcu

Milko med vsemi hobiji še vedno najbolj osrečuje pletenje. Uživa pa tudi v branju, zato se vloge pripovedovalke izredno veseli.

Pripovedovalka pravljic Milka Teropšič
O avtorju

Bina si med pisanjem poezije nemalokrat izmisli kakšno besedo, njeno mladinsko pripovedništvo pa je polno domišljijskih svetov in zanimivih junakov.

Avtorica pravljic Bina Štampe Žmavc
O ilustratorju

Milanka je akademska slikarka, ki najraje ustvarja s tehničnim svinčnikom. Pod njenimi rokami so nastale ilustracije pravljic Ane Duša in Toma Kočarja.

Ilustratorka pravljic Milanka Fabjančič
Preberi pravljico

»No, pa sva ostala sama!« je rekla teta Pia mačku Mustafi. Preostali del Muckove družine je namreč pravkar odpotoval na počitnice. »Mijav!« je žalostno zamijavkal Mustafa ter se divje počohljal po levem uhlju. Bil je namreč tako žalosten, da so mu bili celo lastni uhlji odveč. Saj ne, da bi si ravno želel na morje - kje pa! Če je le pomislil na kakršnokoli križarjenje, razen tistega z dvignjenim repom po domačem dvorišču, ga je kar zvilo v trebuščku! Ampak, da ga takole samega pustijo doma, je pa vseeno od sile! – No, mijav, resda ni čisto sam, saj so mu pripeljali teto Pio za varuško in družbo – mrnjav - za varuško bi lahko bil kvečjemu on, maček Mustafa! Poklapano je odšapal na balkon in se sesedel v senco cvetočih vej prijateljice Rože. »So odpotovali!?« je sočutno rekla Roža in ga pobožala po smrčku z enim od pravkar razcvetelih cvetov. »Mijav, so!« je pobito zamijavkal Mustafa, si položil šapo pod smrček in od žalosti zadrnjohal. »Ubogi Mustafa!« je vzdihnila Roža in ga skrbno pokrila s cvetočimi vejami. Minevali so dnevi, Mustafi pa se je zdelo, da je minila cela mačja večnost, odkar so Muckovi odpotovali na počitnice. Še posebej je pogrešal malega Mija, s katerim se je ponavadi igral same zabavne igre! Že ob misli nanj je poklapano odšapal do tete Pie in si za kratek čas poiskal tolažbe v njenem naročju, potlej pa odtacal do Rože in si skušal v dolgem klepetu z njo olajšati dušo. »Rediš se in rasteš!« je strogo rekla Roža. »Pa si vendar čisto odrasel maček in ne bi smel več rasti! – Preveč ješ!« mu je prijazno poočitala. »Preveč! Mijav!« je skrušeno priznal Mustafa. »Od prevelike žalosti sem nenehno lačen!« »Če boš še naprej tako požrešen – mislim žalosten – kmalu ne boš več mogel sedeti pod mojo senco!« je rekla Roža in kritično pogledala prijateljev trebušček. »Res ne vem, ali rasteš od žalosti ali od hrane!« je zmajevala s krošnjo cvetov. Najsi je Mustafa rasel od žalosti ali od hrane ali od obojega hkrati, ko so se Muckovi vrnili s počitnikovanja, jih je za vrati namesto mačka pričakal pravi pravcati tiger! »Saj si cel tiger ...!« je presenečeno vzklikal Mijo in ga čohljal za ušesi. »Mijavkaš pa še zmeraj kot čisto navaden maček!« se je zasmejal. »Mijav!« je pritrdilno zamijavkal Mustafa, se pomucal ob Mijovo brado in predel glasneje od treh predilnic! – Kar pobrneval je od sreče, da so bili spet vsi skupaj, kot se spodobi za družino. Ko se je zvečer s težavo primuzal pod veje prijateljice Rože, mu je rekla: »Takoj moraš nehati jesti, Mustafa! Še malo, pa ne boš mogel niti skozi balkonska vrata – kaj šele pod mojo senco!« »Mijav!« je pritrdil Mustafa. »Od zdajle naprej sem na dieti čistega veselja!« je srečno zapredel in smrčknil rožo na najbližji cvet. »Kdo bi si mislil, da so mačke tako občutljiva bitja!« je dahnila Roža in razneženo pobožala Mustafo po glavi.