Bralna različica zvočne pravljice
Kaj tako bobni in vpije v gozdu? Živali se tresejo od strašnega hrupa. To je zagotovo pošast, so si enotni. Ko miška končno zbere pogum, da pokuka na jaso, zagleda, no, nekaj, kar jih spravi v smeh.Kaj tako bobni in vpije v gozdu? Živali se tresejo od strašnega hrupa. To je zagotovo pošast, so si enotni. Ko miška končno zbere pogum, da pokuka na jaso, zagleda, no, nekaj, kar jih spravi v smeh.
Oh, kako se je miška najedla za kosilo! Prijetno se ji je začelo dremati, zato se je zleknila na svojo mehko listnato posteljico. Počasi je tonila v spanec. Naenkrat pa je njeno domovanje stresel tako grozovit zvok, da jo je vrglo pokonci kot iz topa.
»Ojoj, kaj je to?«
In še enkrat! Grozoten hrup!
V njeno stanovanje pridrvi mišak. Ves je iz sebe.
»Miška, svet se podira!«
Stisneta se drug k drugemu in napeto poslušata, če se bo ponovilo.
Nekaj časa je vse mirno in skoraj si že oddahneta, ko se spet zasliši:
»Akrooough!«
Izpod stropa se usuje kupček zemlje.
»A ni prišlo iz shrambe?« zajeclja miška in brčice ji zatrepetajo.
Mišak se naredi pogumnega, čeprav je tudi njega strah. Globoko zadiha, saj se spomni, da mu to vedno pomaga, kadar se nad gozdom razbesni nevihta in srdit grom trese stene njegovega malega domovanja. Malce obotavljajoče se odpravi proti vratom shrambe.
Takrat pa od tam tako strahovito zarjovi, da vratca poskočijo, popustijo in zgrmijo na tla.
»Beživa!« zakričita oba hkrati in na vrat na nos stečeta iz mišje luknje. O mišjakovem pogumu ni več niti sledu.
Vijugasto ju preleti vrana. Rahlo oplazi bukvino deblo, na katerem pusti dolgo razo, in za las izpelje nevaren zavoj pod njenimi vejami.
Bukev ogorčeno otrese svoje liste in zatarna: »Auučč! Zdaj pa še ta oster vranin kljun! Kot da ni dovolj, da po našem mirnem gozdu straši pošast! Kako bom povila svoje žirčke?«
»Pošast?« zahrešči mišji par. Zdaj se oba že pošteno treseta.
»Ja, pošast!« srhljivo zašelesti bukev. »Grozotno hrupni glasnoriti rjovež!«
»Glasnoriti rjovež? Ojoj! A je nevaren?« zacvilita miška in mišek enoglasno.
»Strahotno nevaren! S svojim glasnim hropcem ti skuri korenine, posuši liste, izpije drevesni sok – no, odvisno, kaj si.«
Tudi kamen pod bukvijo se pritoži: »Tako je zahrupal, da sem poskočil cel korak v zrak! Še nikoli nisem videl sveta s take višine. Kar zvrtelo se mi je!«
»Ressss je,« zbegano privijuga mimo kača. »Lepo sem ležala na tleh kot po navadi, pa je zahrumelo izzzz zzzemlje kot zzzzmešano …«
Miška in mišak se spogledata in se še bolj stisneta drug k drugemu. Ojej! Kaj se dogaja!
In spet! Pod nogami se vse strese, zasliši se gromozanski zvok, iz krtine pa kot zamašek iz steklenice penine prileti – krt!
Omotično se pobere in pogleda nekam mimo njih.
»Pa tak hrup!« se pritoži. »Stanovanje se mi je podrlo na glavo!«
Zbrani prebivalci gozda v grozi otrpnejo, kamen še prav posebno.
»Zbogom, adijo, papa, grem stanovat k sorodniku v sosednji zaselek!« zarentači krt in se na slepo odpravi proti robu gozda.
»Kra kra, konec je sveta!« se oglasi vrana.
»Vidim jo!« zlovešče zašušti bukev. »Vidim pošast! Na jasi stoji in se vsake toliko prekopicne na glavo!«
Takrat pa se v miški nekaj zgodi. Stisne šapice, da bi pognala pogum v svoje drobno srčece, globoko zadiha in priviha repek:
»Pazi se, rjovež! Pokazali ti bomo, kaj se pravi takole strašiti nedolžne prebivalce gozda! Gremo!«
Ozre se po zbranih prijateljih.
Mišak zajame zrak s polnimi pljuči, nato glasno izdihne, za hip okleva, nato pa se pridruži svoji miški. Odločno jo prime za tačko in skupaj zakoračita proti gozdni jasi. Med nogami se jima v podporo zvija kača, vrana nad njima vzpodbudno zakraka. Celo kamen se pokotali nekaj metrov z njima. Bukev ostane na mestu, vendar budno spremlja dogajanje s svojih najvišjih vej. Skupaj bodo premagali glasnoritega rjoveža!
Bližje in bližje, zdaj zdaj se bodo soočili z grozovito pošastjo … Noge se tresejo … uheljčki plapolajo … srčeca družno utripajo …
… za tistim deblom …
In nato zagledajo veliko kosmato gmoto, ki kot vzmet poskakuje po travi. Zgrabi se za gobec in zavije z očmi.
Miški se nenadoma posveti. Dihanje se ji kot po čudežu umiri.
»MEDVED! Kaj delaš?!«
»Psst!!« zašepeta medved. »Mladički spijo!«
V brlogu za njim je res videti tri sladke smrčeče kepice.
»In?«
»Medvedka mi je naročila, da jih za nobeno ceno ne smem zbuditi.«
»In?« se pridruži mišon.
»Ja, no …«
»Tebe pa tišči kihat,« zmagoslavno zaključi miška.
»Khja! Tole leskino cvetenje me zelo moti!« pihne medved, potem pa si spet pokrije gobec s šapo.
»Pozor!« zakliče miška in ji gre že malce na smeh. Ti presneti rjovež!
Medved naglo vtakne glavo v krtino in gromostrašno kihne. Zemlja zaduši zvok, tako da se od blizu sliši samo zamolkel KHRMMMP, vendar se tla gozda pošteno stresejo. Miška pomisli, da njeni kozarci lešnikovega namaza v shrambi gotovo niso preživeli.
»Oh, medved, ti veliki trdobučnež!« vzklikne, potem pa jo od olajšanja popade smeh.
Ko tudi ostali spoznajo, kdo je v resnici ta glasnorita pošast, si od srca oddahnejo. Kmalu ves gozd odmeva od krohota.
»Tiše! Mladički!« jih zaman miri medved. »Na, zbudili so se!«
Ojej! Tamle jo maha medvedka. Zdaj jih bodo pa prav zares pošteno slišali!