O zmaju, ki je požiral knjige

O pripovedovalcu

Mija je v prostem času zelo rada pletla, kvačkala, brala knjige ter potovala po Sloveniji. V domu pa se je pridružila stanovalkam, ki izdelujejo punčke iz cunj.

Pripovedovalka pravljic Mija Krsmanovič
O avtorju

Cvetka je zgodbe, slikopise, uganke in pesmi za otroke začela objavljati v Cicidoju in Cicibanu. Po izidu slikanice Rdeča hiša (2004) pa so sledile še mnoge.

Avtorica pravljic Cvetka Sokolov
O ilustratorju

Polona je ilustratorka in slikarka, ki aktivno ustvarja doma in v tujini. Pri upodabljanju pravljičnih svetov sta ji v veliko pomoč hčeri Ema in Mima.

Ilustratorka pravljic Polona Lovšin
Preberi pravljico

Nekoč, pred davnimi časi, je v kraljestvo Tamki zašel strašni zmaj. Poleg tega, da je bruhal ogenj, je bil strasten bralec. Sreča v nesreči je bila, da je imel eno samo glavo. To je okrepilo kraljičino upanje, da se bo našel junak, ki ga bo pokončal. Ob prihodu je zagrozil, da bo brez odlašanja bruhnil ogenj in kraljestvo v trenutku spremenil v kup pepela, če mu kraljevi služabniki vsak teden ob isti uri pred votlino, kjer si je uredil dom, ne pripeljejo do vrha naloženega voza knjig. Žal zmaj knjig ni nikoli vrnil – ni jih požiral samo v prenesem pomenu, ampak tudi dobesedno. Kraljica je vila roke. »Kaj bo z nami, če ostane kraljestvo brez knjig?« je tožila. Toda nič ni pomagalo. Najprej so morali svoje knjižne police izprazniti podaniki. Sledile so knjižnice širom kraljestva. Po knjižnicah so prišle na vrsto šole: knjige pravljic in pripovedk, slikanice, zbirke zgodb in pesmi, učbeniki, delovni zvezki, vse je slej ko prej izginilo v zmajevem žrelu. Ko je ostala nedotaknjena samo še grajska knjižnica, ni dosti manjkalo, pa bi kraljica na glas zajokala. S čim bo zamotila zmaja, ko bo zmanjkalo tudi grajskih knjig? »Tako ne gre več naprej,« so modro sklenili kraljičini svetovalci. »Zmaja bo treba obglaviti.« V kraljičinem imenu so objavili razglas, da dobi tisti, ki mu bo to uspelo, za nagrado pol kraljestva, pa še princesko za ženo. Mladeniči od blizu in daleč so se zgrnili v deželo. V bližini zmajevega brloga so postavili šotore. Čakali so in čakali, kdaj se bo prikazal zmaj, a ga ni bilo od nikoder. Samo občasno je iz votline zadonel gromek smeh, da se je stresel hrib in je junakom padlo srce v hlače, ali pa je ven privrel hudournik zmajevih solz. Peti dan je zmaj pomolil glavo iz brloga in zarjul: »Kje je moje čtivo?« Pred votlino je že stal voz s knjigami iz grajske knjižnice. Zmaj ga je potegnil v svoje domovanje in ni ga bilo več na spregled. Mladeniči so odreveneli od groze. Že res, da je imel zmaj samo eno glavo, ampak kako velika je bila! »Kaj ti pomagata pol kraljestva in princeskina roka, če si mrtev?« so si rekli in pobrali šila in kopita. Ko sta s poročilom o strašnem zmaju domov prihitela Pepčkova brata, si je ta rekel: »Bom šel pa še jaz pogledat, kako in kaj.« Rečno, storjeno. Kar počez skozi gozd jo je mahnil v smeri zmajeve votline. Čisto blizu je že bil, ko je zaslišal stokanje. »Pomagaj mi, dobri fant!« ga je zaprosil tanek glasek. Ozrl se je okrog sebe in zagledal vilo, ki se je zapletla v robidovje. »Bogato te bom nagradila!« »Lahko obglaviš zmaja?« je naravnost vprašal Pepček in stopil do trnovega grma. »Ne morem,« je odvrnila vila. »Samo dobra dela smem opravljati.« »Obglaviti zmaja bi bilo dobro delo,« je zagodrnjal Pepček in previdno umaknil trnove vejice, da ne bi vili poškodoval kril. »Te moči nimam,« je ponovila vila. Pomislila je. »Lahko pa naredim, da zmaj ne bo več bruhal ognja, ampak …« »Ampak?« je vprašal Pepček, ki mu je medtem vilo uspelo odmotati iz trnove pasti. »Ti izberi!« je rekla vila. Pepček je nagubal čelo. »Sladkarije?« je razmišljal na glas. Bil je hudo sladkosneden. »Zgodilo se bo!« je zaklicala vila, razprostrla kot dih tanka krila in odletela proti krošnji stare bukve. »Hvala za pomoč!« »Počakaj!« je zaklical Pepček. Malo bi vendarle želel še premisliti, ali so sladkarije res najboljša možnost. Prepozno. Vila se ni več prikazala. »Sladkarije bodo čisto v redu,« si je rekel Pepček in se obrnil proti dvoru. Potrkal je na grajske duri in se nemudoma dal odpeljati pred kraljico. »Kako boš ti, reva, premagal zmaja?« je vzdihnila kraljica, ko si ga je ogledala od nog do glave. »Ne bom ga premagal,« je odvrnil Pepček, »lahko pa naredim, da ne bo več bruhal ognja.« »Bogato te bom nagradila, če ti res uspe!« je zaklicala kraljica. »S pol kraljestva? S princeskino roko?« je preveril Pepček. »Tako je,« mu je zagotovila kraljica. »Ko bo zmaj spet zahteval svoj obrok knjig, mu pred votlino nastavite prazen voz,« je naročil Pepček. In tako se je zgodilo. Pepček je zmaja pričakal pred votlino, kraljica s princesko in spremstvom pa je dogajanje za vsak primer spremljala iz zraka – iz velikanskega balona, katerega posadka je imela navodilo, da potnike odpelje na varno, če bi kraljestvo zajel uničujoč požar. Ko je zmaj pred svojim brlogom zagledal prazen voz, je zarjul: »Za norca me pa ne boste imeli!« Odprl je gobec in naravnost na voz bruhnil na kupe tablic čokolade, vrečk bombonov, zavitkov piškotov, banjic sladoledov, čokoladnih in sadnih tort in tako dalje in tako naprej, dokler ni bil voz poln in niso sladkarije začela padati čez rob. »Kaj pa je zdaj to?« se je zgrozil zmaj. »Kje je ogenj?« Še enkrat je odprl gobec, z vso silo pihnil in iz njegovega žrela so se ponovno usule dobrote, ob katerih so se vsem prisotnim začele cediti sline. Zmaj je osramočen pobegnil kdo ve kam, na dvoru pa so že naslednjega dne pripravili poroko, o kateri se govori še danes. Dvorni slaščičarji so imeli prost dan, saj je bilo sladkih dobrot dovolj vsaj za tri svatbe, ne samo za eno. Tudi vila, ki jo Pepček rešil iz trnovega grma, je bila med gosti. Ni obdarila samo mladoporočencev, ampak kar vse prebivalce kraljestva: pričarala je nove izvode vseh knjig, ki so končale v zmajevem gobcu. Tudi knjižnica ob reki je darilo dobre vile. Ko sta Pepček in njegova žena dobila majhno punčko, je vila z zamahom čarobne paličice knjižnico postavila na osrednji trg v glavnem mestu kraljestva. In prav v tej knjižnici sem našla slikanico s tole pravljico.