Jutra so bila hladna, listja na drevju skoraj ni bilo več. Na vejah se je namesto rose nabiralo ivje. Dnevi so postali kratki, noči dolge, zima je z velikimi koraki vstopila v gozd. Ježek Bunkec, veveriček Storžek, zajček Hops in drugi obiskovalci gozdne šole so komaj čakali novoletnih počitnic.

Takrat bodo vsaj za nekaj dni brez domačih nalog, zjutraj ne bo treba vstajati tako zgodaj, več bo časa za igro … Celo učiteljica, gospa Sova, je komaj čakala praznične dni.

Nekaj posebnega je bilo v zraku, ko so tistega decembrskega popoldneva le dočakali začetek počitnic. Končno svoboda!

»Kaj bomo najprej?« je Hops nestrpno cepetal pod duplinico veverička Storžka.

»Ja, okrasili bomo jelko, vendar,« je Storžek pokazal na ljubko drevesce, ki je stalo na jasi.

»Velika je,« je zaskrbelo zajčka.

»Zato pa bova na pomoč poklicala prijatelje,« je odvrnil Storžek in že sta se zapodila po gozdu.

Potrkala sta pri ježku Bunkcu, zbudila medveda Godrnjavca, vrgla pest želodov v deblo drevesa, na katerem je dremala Šoja, in kmalu so bili na jasi zbrani vsi sošolci. Iz vejic in suhega sadja so spletli okraske in jih začeli obešati na jelko. Veliko dela so imeli in v preveliki vnemi je nekdo med verige s šipkovimi jagodami privezal veverička.

Na srečo je mimo priletela gospa Sova in ga pomagala rešiti. Nato je med živali razdelila delo, da ni več prihajalo do zmede. Vseeno ni šlo čisto gladko in morali so narediti kar dva odmora za malico.

»Ampak zdaj smo pri koncu,« se je Bunkec zadovoljen postavil pred jelko.

»Čudovita je, le nekaj ji manjka,« je bila zamišljena Jasna Jazbec.

»Nekaj bi morali dati še na vrh,« je menil Hops. »Zdaj je taka kot snežak brez klobuka.«

»Prav imate,« je vzkliknila Šoja in skočila v zrak. »Takoj bom nazaj. Ali pa še prej.«

Res se je hitro vrnila. V kljunu je nosila ogledalce, ki ga je poleti našla prav na tej jasi. Pozabili so ga ljudje, ki se niso ravno trudili s pospravljanjem po pikniku. Šoja je takrat do vrha napolnila svoje gnezdo, vendar je na zrcalce gledala kot na svoj največji zaklad.

V ogledalce na vrhu jelke se je ujelo opoldansko sonce in videti je bilo, kot bi nad jaso zasijala zvezda. Živali so navdušeno zaploskale.

Ampak kaj zdaj? Drevje je bilo čudovito, toda živali ga vendar niso mogle ves dan le gledati.

»Igrajmo se kaj,« je bilo slišati iz skupine.

Lažje vprašati kot odgovoriti. Za želodkanje jih je bilo preveč, za migoglisto prehladno. In za zabavno, čeprav nevarno igro Ponagajajmo lisjaku Krempljiču, so imeli enega lisjaka premalo.

»Že vem, igrajmo se šolo,« je vzkliknil zajček Hops.

Res! Družba je bila ravno prava, celo učiteljica, gospa Sova, ni manjkala. Kot bi mignil, so se domenili za urnik.

Najprej so pri uri glasbe zapeli nekaj veselih, nato so pri umetnosti ustvarili še nekaj okraskov za jelko in za konec pri telovadbi še splezali na jelko. Seveda niso pozabili niti na dodatne odmore za malico.

Naslednji dan so pri matematiki šteli šipkove jagode na novoletnem drevescu in pri gospodinjstvu skuhali sirup iz smrekovih vršičkov. Ker je ravno začelo snežiti, so se med spoznavanjem narave učili ločevati sledove v snegu.

Do večera je zapadlo veliko snega.

Zato so imeli naslednji dan športni dan, namenjen le sankanju, drsanju in kepanju.

Še dan pozneje so pri umetnosti tekmovali v izdelovanju sneženih živali. Čas je hitro mineval. Še malo in pod jelko bodo našli kup daril.

»Še čisto malo in konec bo počitnic,« je rekla Sova.

»Da,« so se smeje strinjali njeni učenci. »Počitnice vedno prehitro minejo.«

Ojej, počitnice!