Bralna različica zvočne pravljice
Pri babici in dedku otroka raziskujeta star skedenj. Bratec se pri tem zaplete v pajčevino. Zdaj se boji pajkov, še ponoči ga strašijo. Babica ga zato pelje k sosedi z nenavadnimi ljubljenčki.
Matej in Lina sta uživala na počitnicah pri dedku in babici. Kmetija na robu vasi je bila prijeten oddih od gozda betonskih blokov, v katerem sta sicer živela. Vsak dan jima je prinesel nove dogodivščine in danes je bil na vrsti stari skedenj.
Babica ju je opozorila: »Če bosta plezala po lestvi, pazita, da ni kakšen klin razmajan.«
Dedek pa je dodal: »In poglejta, ali je tam še kakšen cepec.«
»Dedi,« je Matej zavil z očmi. »Kako pa govoriš!«
»Ja,« se je strinjala Lina. »To je Kekec rekel Rožletu, ko ga je zafrkaval. In to ni lepo.«
Dedek se je še bolj zasmejal: »Oh, otroka, cepec je orodje, s katerim smo včasih v skednju mlatili žito. Lepo raziskujta!«
Kot bi mignil, sta stala pred zapuščeno stavbo. Lina je potegnila stara lesena vrata, ki so zaškripala na zarjavelih tečajih. Matej se je zmuznil skoznje in izginil v somračni skedenj.
Lina je zajela sapo, saj so bila vrata kar težka. »Ne plezaj sam po lestvi,« je zaklicala bratcu, tedaj pa je iz notranjosti zaslišala njegovo vpitje. »Si padel?« je prestrašeno zaklicala in stekla za njim.
Ko ga je zagledala, je ves strah izginil in začela se je hahljati. Matej se je namreč zapletel v pajčevine, ki so v plahtah visele po kotih zapuščenega skednja. Motovilil je naokoli kot kakšna mumija in krilil z rokami, da bi se rešil pajčevinastega pajčolana.
»Pomagaj mi, Lina, pajki so me ujeli,« je vpil skozi solze.
Sestrica je videla, da se je bratec resnično prestrašil. Zato se je nehala smejati in mu priskočila na pomoč.
»Pri miru stoj,« ga je mirila in mu odstirala pajčevine z obraza.
Matej je bil še kar ves iz sebe. »Veš, kakšen pajek mora živeti tukaj, da je spletel tako veliko mrežo,« je hlipal. »Pobegniva, preden naju požre!« In že jo je popihal iz skednja nazaj v hišo.
»Sta pa hitro nazaj!« ju je pozdravil dedek. »Sta našla cepec?«
Matej je zagodrnjal: »Cel skedenj je en cepec!«
Babico je zanimalo: »Kaj pa je bilo?«
»Pajčevine,« je pojasnila Lina. »Zapletel se je vanje. Se vidi, da že dolgo ni bilo nikogar v skednju.«
»Kaj pajčevine!« je skorajda zatulil Matej. »Velikanski pajki so tam. Navadni pajki ne pletejo tako velikih mrež.«
»No,« je prikimal dedek, »resnici na ljubo skednja res že kakšno leto nismo ometli. Ampak v njem nimamo velikanskih pajkov. Samo običajno velike, kakršen je tale.« Uperil je prst v pajkca, ki se je po pajčevini spuščal nad mizo.
»Spravite ga stran,« je zavpil Matej in zdirjal od mize. Zaprl se je v sobo in zavpil: »Jaz bom kar tu počakal do konca počitnic! Tu ni pajkov!«
Kosilo so mu morali prinesti v sobo, pol ure pozneje pa je priškrnil vrata in prosil dedka, naj pregleda hodnik, če se kje skriva kakšen pajek, saj ga tišči lulat. Previdno je zakorakal na stranišče, kjer pa se je od kotlička do stene pela pajčevina. Zavpil je na ves glas in se oddirjal olajšat kar za grmovje ob hiši. Bolj so ga prepričevali, da mu pajki ne bodo storili ničesar, večji so se mu zdeli. Ponoči so ga preganjali celo v sanjah in ga ovijali v pajčevine. Tako je polovico noči prebedel, in ko mu je babica prinesla zajtrk, jo je pričakal ves bled in podočnjakast.
»Zdaj pa dovolj heca!« je zabrusila babica. »Pridi, greva na sprehod.«
»Kam pa?« je zanimalo Mateja
»Na vasi nimamo samo kokošk in krav, ampak se pri nas najdejo tudi kakšne bolj nenavadne živali. Lina, pridi še ti!«
Skupaj so jo mahnili čez travnik do sosednje hiše. Babica je pozvonila in vrata so se odprla.
Soseda jih je pozdravila: »Nada, kaj pa ti tu s tamalčkoma?«
Babica ji je pojasnila: »Naš Matej je imel malce strašljivo srečanje s kupom pajčevin. Ali še imaš tiste svoje kosmate ljubljenčke, Alenka?«
»Mrežarje?« jo je vprašala soseda. »Seveda, kar naprej.«
»Mrežarje?« je vzkliknil Matej? »Babi, a ti hočeš, da me za zmeraj zapletejo v mreže?«
»Ne biksaj ga, no,« se je nasmehnila babica. »Samo malce poguma zberi, pa ti obljubim, da se ne boš več bal pajkov.«
Po hodniku so odšli do dnevne sobe, kjer je stal steklen zaboj. Spominjal je na akvarij, le da je bil brez vode. V njem so bili trije največji pajki, kar sta jih Matej in Lina kdaj videla. Matej je skorajda zavpil, a se je spomnil, kaj je obljubil babici in pogoltnil slino.
Soseda Alenka je z roko segla v terarij in vzela enega od pajkov na dlan. »Pazita le, da ga ne stisneta za zadek. Potem se bo počutil napadenega.«
Matej je pogledoval proti za dlan velikemu pajku mrežarju in dregnil sestrico: »Daj ti prva. Ti se jih ne bojiš.«
Lina ni takoj stegnila roke, saj se je veliki pajek tudi njej sprva zdel malce strašen. Toda želela je pomagati bratcu, da se ne bi več bal in je previdno pobožala pajka. Ščetine so jo skorajda požgečkale po dlani.
»Hihi, to je pa hecno,« se je zasmejala. »Kot očka, ko se par dni ne obrije. Zdaj pa ti.«
Matej je globoko zajel sapo. Počasi je približal roko in jo pridržal nad pajkom. Napeto je čakal, ali bo pajek šavsnil proti njemu. Ta pa je le mirno ždel na Alenkini dlani. Previdno je spustil dlan in z njo pogladil pajkove ščetine … enkrat, dvakrat, trikrat … in nato olajšano izdihnil.
»Vidiš, da niso bavbav?« se je bodreče nasmehnila Alenka. Matej je prikimal in se tudi sam nasmehnil.
»Res niso strašni,« je rekel, »ampak v pajčevine se pa vseeno raje ne bom več zapletal.«
»In se ti tudi ne bo treba,« je rekla babica. »Dedka sem prosila, naj omete skedenj, da se bosta brez skrbi lahko igrala v njem.«
»Hura!« sta vzkliknila otroka. »Priredila bova čajanko!«
»Tudi ti si povabljena,« je Matej rekel Alenki. »In če hočeš, lahko s seboj prineseš svoje prijateljčke.«