Bilo je sončno sobotno jutro. Naselje se je šele prebujalo, ko se je čez travnik razlegel strašen vik in krik.

»Vuf!« sem zalajal. »Kaj pa se dogaja?«

Stekel sem mimo dreves in obstal ob poti, ki vodi k trgovini. Tam so vrana Olga, golob Stanko in sraka Karmen na ves glas vreščali:

»Stran! Takoj stran! Ne moreš biti tu!«

Le vrabec Pavel je z varne razdalje tiho ponavljal:

»Pustite jo! Dajte ji mir!«

Ampak vrabca niso slišali in tudi če bi ga slišali, ga ne bi upoštevali. Malega vrabčka že ne.

»Kaj se dogaja?« sem vprašal, ko sem prišel bližje.

»Samo poglej!« se je jezil golob Stanko. »Od nekod se je pritepla pisana ptičica! Sedla je na naš grm in samo čaka, da začne jesti našo hrano!«

»Našo hrano! Našo hrano!« sta ponovili vrana Olga in sraka Karmen.

»Rekel bi, da je ptica utrujena in lačna,« sem nagnil glavo. »Po moje vam noče nič slabega.«

»Ta trenutek še ne,« je zagrulil Stanko. »Ampak malo počakaj, pa boš videl!«

»Kaj bom videl?« me je zanimalo.

»Kako naj vem, kaj boš videl?!« je Stanko jezno stresel drobno glavo. »Prepričan pa sem, da nič dobrega. Saj vidiš, kakšna je!«

»Kakšna?« sem bil začuden.

»Kako kakšna?!« se je jezil golob. »Pisana! Kakšna pa?! Pa poglej mene! Pa poglej srako, pa poglej vrano! Jaz sem siv. Vrana je siva in črna. Sraka je siva in modra in bela. Še vrabec je samo siv in rjav. No?!«

»No, kaj?« še vedno nisem razumel.

»Je kdo od nas rumen?! Je kdo od nas rdeč?! Je kdo od nas zelen?! Nihče!« je golob od besa kar poskakoval.

»Petelin je pisan,« sem rekel. »In pav prav tako.«

»A ja?!« je golob Stanko stresel glavo. Ali mogoče vidiš tukaj kakšnega petelina ali pava?! Jaz ga ne! Sploh ne vem, zakaj s teboj izgubljam čas. Psi tako in tako vse verjamete. Če ti rečem, da je za naše ptice normalno, da so rumene, rdeče in zelene, boš verjel, a ne?« se je posmehoval. »Psi ste bolj kratke pameti! Še sreča, da imate nas.«

»Da imate nas! Da imate nas!« sta vrana in sraka podprli goloba.

Verjetno bi se golob Stanko še jezil, stresal glavo in poskakoval, če se ne bi v tistem oglasila pisana ptica.

»Moje ime je Lili,« je previdno spregovorila. »Izgubila sem se. Utrujena sem in košček skorje bi se mi prilegel.«

»Kaj smo ti rekli, a?!« me je Stanko očitajoče pogledal.

»Vsega imate dovolj!« sem se razjezil. »Dajte ji malo.«

Takrat je k pisani ptici skočil vrabec Pavel in pred njo s kljunom potisnil košček skorje.

Papiga Lili je počasi kljuvala kruh. S strahom je pogledovala proti golobu, sraki in vrani. Ko se je najedla, se je stresla, previdno stopila k luži in naredila nekaj požirkov vode.

Golob Stanko je zavil z očmi:

»Saj ne morem verjeti!«

Potem pa se je papiga vzravnala in veselo rekla:

»Sem že bolje! Povrnile so se mi moči in vrnil se mi je glas.«

Zajela je sapo in začela peti.

Vrana Olga, golob Stanko in sraka Karmen so jo gledali z odprtimi kljuni.

Ljudje, ki so hodili mimo, so se ustavljali in prisluhnili petju.

»Kako čudovito! Kako lepo!« so lomili kruh, ki so ga nosili domov, in ga metali v travo. Nekdo je vrgel celo pest orehovih jedrc.

Ko se je petje nazadnje poleglo, se je Lili obrnila k nam:

»Vse to je za vas. Ker ste bili prijazni in mi pomagali. Še malo vode spijem in grem,« je spustila glavo k luži in naredila požirek. Potem je zamahnila s perutmi in odletela.

»Vidite?!« sem s pogledom ošinil pernate prijatelje. »Vi pa niste hoteli pomagati, ker ste se bali, da boste imeli manj! Vuf!«

Pisana ptičica