Poldi Polh hoče stran

Pri Polhovih se vedno kaj dogaja. Še posebej, odkar so Puhi, Poli in Poldi zlezli iz gnezda in odkrili svet. Vse poletje so se igrali in razgrajali očku in mamici v ponos. Toliko potrganih listov in nalomljenih vejic lahko ustvarijo le povsem zdravi otročiči!

Topleje je postajalo, več dela so imeli. Nabirali so različne sadeže, dozoreli so lešniki, še malo in na vrsti bosta želod in žir. Tega polhi pojedo največ, saj pred zimo pod kožuščki nabirajo maščobo za zimo.

Jedli so in se redili, razen ...

Poldi Polh za hrano ni imel časa. Raje je divjal med drevesnimi krošnjami. Celo prevale je delal v zraku, kar pri tako dolgem repu sploh ni enostavno.

Ostajal je droben in okreten, medtem ko so se drugi vse bolj redili.

»Poldi, jej,« ga je opomnila mama.

»Takšnega suhca bo še veter odpihnil,« je dodal oče.

»Suhec, suhec!« sta se mu s polnimi gobčki pačila Puhi in Poli.

»Noben suhec nisem,« si je mislil Poldi. »Če me bodo zafrkavali, se bom igral sam.«

»Prekla preklasta,« ga je med dričanjem po napol podrtem drevesu zbadala Poli.

»Si polh ali paličnjak?« se je Puhi gladil po napetem trebuhu.

Poldi se je delal, da ga norčevanje ne moti, a so se mu vseeno začele nabirati solzice. Moral je stran. Paličnjak, ha? Suhec in prekla in trlica in celo okostnjak ... Ne, tega ne bo poslušal.

Čeprav si je napravil gugalnico in drčo in kopico igral, ki še nimajo imena, mu je postajalo vedno bolj dolgčas.

»Kdo si?« ga je vprašal veveriček z oranžno liso vrh glave.

»Poldi Polh.«

»Niso polhi bolj okrogli?« je vprašala druga veverica.

»Me boste še vi zafrkavali?« je bil polhek užaljen. »Saj vem, da sem suhec in trlica in ...«

»Stoj!« ga je ustavil eden izmed veveričkov. »Samo opazili smo, da se igraš super igre. Bi nas naučil?«

Poldi ni mogel verjeti svojim kosmatim ušescem. Niso ga le pohvalili, še igrali bi se z njim!

Ves dan so noreli in Poldi se je zabaval kot v starih časih, ko se bratec in sestrica še nista ves čas basala. Ko le dan ne bi tako hitro minil.

»Domov moramo,« je rekel veveriček z oranžno liso.

»Nikar. Saj doma že vse poznaš,« je Poldi zamahnil s tačko.

»V temi se ne smemo igrati. Nevarno je, mami ne pusti,« so pojasnjevale veverice.

»Jaz se lahko. Polhi smo nočne živali. Sploh pa me bratec in sestrica zmerjata s suhcem in preklo!«

Zaman so ga veverice prepričevale. Domov ni hotel, a z njim tudi niso mogle ostati. Zaskrbljene so se odpravile.

»Že vem,« se je domislila ena. »Spotoma stopimo k zajčku Zaupku!«

Na srečo je bil blizu in povedale so mu o prijatelju, ki noče domov, ker ga doma ves čas zbadajo in zafrkavajo.

»To je resno,« je na koncu pokimal Zaupko. »Marsikdo ne ve, da besede lahko bolijo bolj kot udarci. Malčka ne moremo pustiti samega. Pohitite domov, mu bom jaz delal družbo, dokler se česa ne domislim.«

Zaupko je kmalu našel Poldija, ki mu divjanje med vejami v mraku ni delalo težav.

»Se boš igral z menoj?« je opazil zajčka.

»Samo malo bi te gledal,« je rekel Zaupko. »Zelo si spreten.«

»Sploh za tako trlico,« je pripomnil polhek.

»Slišim, da te zafrkavajo.«

»Nič več. Sem šel stran. Nikoli več se ne vrnem,« je pribil Poldi.

»Morda to ni najboljša rešitev,« je rekel Zaupko. »Če bi jaz bežal pred vsakim, ki me je zbadal ali zmerjal, bi bil danes že na koncu sveta.«

»So bili taki tudi do tebe?«

»Vsak doživi kakšno žalitev,« je pokimal zajček. »Še zdaj me neki vrabček zbada, da sem Župko, ne Zaupko.«

»Župko – Zaupko,« se je polhek nasmehnil. »Nesramno, ampak tudi hecno.«

»Veliko zbadljivk se začne kot hec,« se je strinjal Zaupko. »In vsak jih sliši drugače. Eni smo bolj občutljivi, drugi manj. Enega spravijo v jok, drugi se samo nasmehne in gre naprej. Tudi jaz sem se zaradi tega včasih razburjal, danes pa ne več.«

»Ni potem bolje, če jih sploh ne slišimo?«

»Ali se vsaj delamo, da ne slišimo,« je rekel zajček. »Kdor te obklada z imeni, te hoče le razjeziti. Če ne storiš ničesar, se marsikdo naveliča. Ali pa poveš, da te to moti in se umakneš. Ali poskusiš stvar obrniti na hec. Ko sem bil še mladiček, so me odrasli radi pozdravili z "Živijo, tamau!" Jaz pa sem jim rekel "Živijo, tavelki!" in smo se vsi režali.«

»Ti si bil tudi majhen?« se je zamislil polhek.

»Tukaj je!« se je takrat oglasilo z vrha krošnje.

Pred Poldija in Zaupka so pridrveli Polhovi.

»Suhec!« je takoj začel Puhi. »Saj te komaj vidimo, drobižek!«

»Res sem drobcen, ampak do zime je še dovolj časa,« je rekel Poldi, lačen po vsem divjanju. »Imate kaj za prigriznit?«

»To pa vedno,« mu je sestrica ponudila lešnik. »Potem ne boš več suhec?«

»Nočem, da mi tako pravite,« se je uprl Poldi. »Meni se ne zdi smešno.«

»Ti boš vedno moja puhasta kepica,« ga je mami pobožala.

»Pridi se gugat k meni, Poldi,« je rekel Puhi. »Če te ne bom več zafrkaval, si moram najti drugo zabavo. Kaj, če se lotiva očka?«

»V tej tekmi sta brez možnosti,« se je zahehljal ata.

»Se boste sedaj bolje razumeli?« se je vmešal Zaupko. »Počasi bi šel spat.«

»Le pojdi,« mu je pomahal Poldi. »Hvala, Župko!«

Zajček se je tiho nasmehnil.

»No, ja, vsaj "tamau" mi ne more več reči,« si je mislil in odšel lepim sanjam nasproti.