Bralna različica zvočne pravljice
Povsod je lepo, a doma je najlepše. Naše prijatelje čaka dolga pot domov, ki si jo krajšajo tako, da kot iz rokava stresajo ljudske pregovore in reke. Poznaš tudi ti kakšnega in kaj neki sploh pomeni?
Pripovedovalske spodbude
Modrosti o domu niso iz trte izvite. Sledite svojemu nosu in se s prijatelji odpravite domov. Na poti pa si prikličite vonj po domačem!
Domisli se svoje modrosti.
Opiši svet okoli sebe z vonjavami.
Poznate ljudske pregovore in reke? Na primer tegale: Jabolko na dan odžene zdravnika stran. Ali pa: Kdor drugemu jamo koplje … Joj, zdaj sem pa pozabila. Ga znaš dokončati? Še ti se kakšnega spomni ali pa si ga izmisli. Nenazadnje so vsi nastali tako, da si jih je nekdo izmislil. Ljudje so si jih zapomnili in ugotovili, da so prave male modrosti. Z njimi se začne tudi tale pot domov.
»Rana ura, zlata ura!« je oznanil jazbec, ko je zjutraj odprl oči. »Družba, vračamo se domov!«
»Povsod je lepo, a doma je najlepše,« je zazehala miš.
»Dom je tam, kjer je srce!« je dodal medved.
Zajec je tudi želel povedati kakšno modrost, pa se nobene ni domislil. »Gremo domov!« je nazadnje rekel. Pa so šli.
»Ne morem tako hitro!« je zadihano sopla miš.
»Počasi se daleč pride,« je odvrnil medved.
»Potem pa pojdimo bolj počasi,« je prosila miš.
»Brez muje se še čevelj ne obuje,« je dodal zajec, ki je lahkih nog skakljal okrog nje.
»Kako daleč pa je treba hoditi?« je skrbelo miš.
»Če imaš prijatelja ob sebi, ni nobena pot predolga,« jo je tolažila veverica.
»Pa toliko ovinkov!« je stokala miš. »Nikoli ne bomo prišli domov!«
»V življenju ni ravnih poti,« je sočutno odvrnil medved. »Zato je pomembno, da imaš prijatelje, a ne?«
»Če imaš ob sebi prijatelja, so tudi ovinki krajši,« je globoko zavzdihnila miš in prikimala, veverica pa jo je prijateljsko potrepljala po rami. »Z zgodbami si krajšajmo čas! Vsak naj si eno izmisli!« je predlagala.
Vsi so se strinjali. »Dajmo! Kdo se prvi spomni kakšno modrost ali pa zgodbo, da bo pot hitreje minila?«
Prijatelji si že izmišljajo modrosti. Še ti si kakšno izmisli in jo povej - tako bo pot še bolj zabavna! (glasba)
Ves dan so hodili, preden se je znočilo, pa so si pripravili preprosta ležišča in zakurili ogenj.
»Kaj bomo pa jedli? Lačna sem,« je potožila miš, dvignila smrček in vohala po zraku.
Za živali v gozdu je to podobno, kot če mi povohamo v hladilnik ali pa svojo ramo, oblačilo ali kaj podobnega, kar najdeš v bližini. Kar poskusi! To je zelo zanimiva mešanica vonjev!
»Uf, treba bo kaj nabrati ali ujeti!« je rekel medved.
»Ne, danes ne bo mesa,« je bil odločen zajec. »Jaz si bom privoščil kakšno slastno zel ali bilko, vam pa predlagam enako!«
»Ja, želod ali žir, to je odlično!« je predlagala veverica.
»Vsak svojo malho hvali,« se je zmrdoval medved, ki bi raje jedel kaj bolj okusnega. Odhlačal je v gozd, da si kaj poišče. Ko se je vrnil, je bil okoli gobca ves lepljiv in umazan.
»Si našel kaj za pod zob?« je vprašal zajec.
»Ne, nič. Bom šel kar lačen spat,« je odvrnil medved.
»Laž ima kratke noge,« ga je okaral zajec.
»Kdor laže, pa tudi krade!« je dodala veverica.
»Ah, dajte no, čisto malo medu sem vzel, ker je skromnost lepa čednost. Pa so me čebele tako napikale, da mi nikoli več ne bo padlo na pamet!«
»Ti pa skromen,« se je zasmejala miš. »Vsaka šola nekaj stane!«
»Brez dela ni jela! Lenoba pa je vseh grdob grdoba,« mu je požugala miš. »Čebele so med nabrale, ti ga pa kradeš?«
»Izposodil sem si ga!« se je zagovarjal medved.
»Potem ga moraš tudi vrniti!« so sklenili prijatelji.
»Pregovor pravi, da še medveda naučiš z lakoto plesati,« je bil medved ves nesrečen.
»Lakota je najboljša kuharica,« je rekel zajec. Miš pa je dodala: »Lakota je najboljša začimba! Pokusi,« mu je ponudila nekaj zelenega. Medved je povonjal. Dišalo je tako, kot tvoje roke – kar preveri, kako dišijo!
Medved je ugriznil in se malo skremžil, ampak se je hitro sprijaznil, saj se podarjenemu konju ne gleda v zobe. Kaj to sploh pomeni, kaj misliš?
Medtem ko prijatelji večerjajo, se še ti spomni kakšne modrosti. Lahko je znana ali pa si izmisliš čisto svojo. (glasba)
Prijatelji so utrujeni zaspali in zjutraj že navsezgodaj nadaljevali pot domov.
Pot, ki jo prehodiš s prijatelji, je kratka in hitro mine. Zato so bili doma, kot bi mignil!
»Ljubo doma, kdor ga ima!« so rekli v en glas. Pomahali so si in se podali vsak na svoj konec.
Predstavljaj si, kako so stopili v svoj dom, ki je dišal tako domače, kot tebi diši tvoj dom. Kako diši tvoj dom? Mmm… Dobro vdihni domači vonj.
Zvečer so se jazbec in prijatelji, prav tako kot ti, ulegli vsak v svojo posteljo, tako mehko, kot je tvoja, in sanjali najslajše sanje, kar si jih moreš zamisliti.
Kaj misliš, kaj je sanjal jazbec in kaj zajec? Pa medved, veverica in miš? O čem pa se bo danes sanjalo tebi?