Komaj je sonce vzšlo nad jaso, že so ga zagrnili temni oblaki. Veveriček Storžek se je zamišljeno ozrl navzgor.

»Hja, nič ne morem za to,« si je zamrmral v brčice. »Če bo padalo, bo pač padalo. Sicer pa je lahko prav prijetno, če se sprehajaš v dežju. Če le imaš dežnik …«

Potem se je poskušal spomniti, kam je dežnik pospravil. Oh, saj res, zadnjič, ko so se želodkali, ga je posodil Ježku Bunkcu. Tudi takrat je deževalo in Storžek ni hotel, da se prijatelj domov vrne premočen. Da, najbolje, da kar stopi do Bunkca!

Na hitro si je počesal kožušček in poiskal lonček lešnikove kreme. Na obisk pač ne bo šel praznih rok. Oblaki so se iz modre prelivali v sivo in počasi v črno.

»Živijo, Storžek,« mu je malo pozneje odprl Bunkec in se prav tako kot malo prej veveriček, zagledal v nebo. »Si se prišel skrit pred dežjem?«

»Niti ne,« je odkimal Storžek. »Povabil bi te na sprehod po dežju. Ali ni prijetno prisluškovati kapljicam, ki škrebljajo po dežniku?«

»Seveda,« se je strinjal Bunkec. »Ampak midva sva brez. Tisti, ki si mi ga zadnjič posodil, je pri Hopsu. Spotoma sem ga srečal, ko sem bil že skoraj doma. Njegov dežnik se je strgal. Če mu ne bi pomagal s tvojim, bi se gotovo prehladil.«

»Nič hudega,« je menil Storžek. »Preden se ulije, ravno še prideva do Mame Zajklje in povabiva Hopsa na sprehod pod dežnikom.«

Hops je še majhen in stanuje pri mamici. Pravzaprav je tako majhen, da mora stopiti na pručko že, če se hoče počesati. Toda to je že zgodba zase.

Bunkec je torej poiskal košarico, vanjo zložil rogljičke, saj na obisk tudi sam ni hotel praznih rok, nato pa sta odcapljala proti Hopsovemu domu. Po poti sta naštevala igre, ki se jih lahko igraš v dežju, in ugibala, če ni tudi Hops komu posodil Storžkovega dežnika. Veter se je še okrepil in med oblaki je bilo komaj še opaziti kakšno zaplato modrega neba.

Odprla jima je Mama Zajklja.

»Menda vaju ni ujel dež?« jo je zaskrbelo.

Veveriček in ježek sta povedala, da sta samo prišla po dežnik. Skupaj s Hopsom bi se lahko sprehodili po dežju in igrali različne igre.

»Sliši se zabavno,« se je nasmehnila Mama Zajklja. »Ampak ravno sem skuhala vroč čaj in pred sprehodom po dežju ni nič boljšega od vročega čaja.«

»Pač,« se je vmešal še njen mali sinko Hops. »Čaj s piškoti je še boljši.«

Temu ni hotel nihče ugovarjati. Prijetno je bilo srebati čaj in hrustati piškote, zlasti ko so po strehi potrkale prve dežne kapljice. Poskusili so Bunkčeve rogljičke in Storžkovo lešnikovo kremo. Ker se niso mogli odločiti, kaj je boljše, so poskušali, dokler ni vsega zmanjkalo. Vmes so klepetali o vsem mogočem in še čem, se smejali in čas je mineval, kot lahko mineva le v zares veseli družbi.

Ko so se okrepčali in nahahljali, so Hops, Bunkec in Storžek vzeli dežnik in stopili k vratom.

»Ojej,« so zavzdihnili skoraj hkrati. »Nehalo je deževati …«

»Nič za to,« jih je poskušala potolažiti Mama Zajklja. »Še vedno lahko lovite kapljice, ki polzijo z mokrih listov.«

»Ali skačemo po lužah,« je predlagal Hops.

»Lahko se drsamo po mokri praproti,« se je spomnil Bunkec.

»Spotoma lahko skačemo po lužah,« je ponovil Hops.

»Že vem,« se je navdušil še Storžek. »Naredimo blatnega moža!«

»In na koncu lahko spet skačemo po lužah,« je za vsak primer dodal zajček Hops.

»Ampak …« je spet zaskrbelo Storžka. »Kaj naj zdaj z dežnikom?«

Ježek, zajček in veveriček so nekaj časa zamišljeno majali z glavami.

»Vzemimo ga s seboj,« se je nato domislil Hops. »Če najdemo zares veliko lužo, ga lahko uporabimo za ladjo.«

»Ali tekmujemo v skoku z dežnikom čez blato!« je zavriskal Bunkec.

»Same dobre ideje,« je bil spet zadovoljen Storžek. »Le kaj bi brez dežnika!

Prav poseben dežnik