Sonce je počasi izgubljalo moč. Zjutraj in zvečer se je bilo treba včasih že prav toplo obleči.

Soseda in prijatelja Pišmeuhec in Pikolovček sta se domenila, da se od poletja slovesno poslovita z nedeljskim piknikom ob potoku.

Na bregu sta razprostrla odejo in nanjo odložila košaro z maslenimi kruhki, rozinovo potico in malinovcem.

Pišmeuhec je s košare neučakano dvignil pleten pokrov in se že nameraval lotiti dobrot, ko ga je Pikolovček odločno ustavil.

»O, ne, ne! Ne bova se kar takoj basala. Najprej se naužijva narave! Sprehodiva se ob strugi potoka. Potem nama bo malica veliko bolj teknila.«

In sta šla. Čeprav bi Pišmeuhcu, ki doma ni utegnil zajtrkovati, malica nadvse teknila tudi brez sprehoda.

Vso pot mu je krulilo po trebuhu. Ko pa sta se končno vrnila h košari – je bila prazna.

»Oh, Pišmeuhec! Košaro si pozabil zapreti s pokrovom, in tako so imele namesto naju piknik živali,« je Pikolovček blago oštel soseda, potem pa se začel smejati, kot da bi bila to najboljša šala na svetu.

»Poglej, samo malinovec so nama pustile, ker niso mogle odpreti steklenice,« si je z robcem brisal solze smeha.

Pišmeuhec pa se ni niti najmanj zabaval. Kar takoj je hotel domov, da si pripravi kaj za pod zob. Po dolgem sprehodu je bil zdaj že prav sestradan.

Med potjo sta prijatelja komaj kakšno rekla, toliko bolj zgovoren pa je bil Pišmeuhčev želodec, v katerem je neutolažljivo vse glasneje krulilo.

Ko sta prispela do vaškega sadovnjaka, si je Pišmeuhec brž ubral nekaj jabolk.

»Raje ne jej teh jabolk!« ga je opozoril Pikolovček. »Niso še zrela.«

»Seveda so zrela. To je takšna, hm – zelena sorta,« se ni dal motiti Pišmeuhec.

Jabolka so bila kisla kot vrisk, a je vsa poglodal, še preden sta prišla do prvih vaških hiš.

»Lahko imava vrtni piknik, če si za to,« je predlagal Pikolovček.

Vsak iz svoje kuhinje sta na Pišmeuhčevo vrtno mizo znosila vse, kar jima je prišlo pod roke. Prav bogato sta jo obložila in zadovoljno sedla k obedu.

Pišmeuhec je jedel in jedel, nenadoma pa se je prijel za trebuh.

»Joj, kako me zvija,« je zastokal.

»Saj sem ti rekel, da ne jej tistih jabolk …« je Pikolovček že začel pridigati, a je sočutno obmolknil.

Pišmeuhčev obraz je bil bled kot stena in spačen od bolečin.

Pikolovček se je podvizal v hišo in se vrnil s stekleničko regratove grenčice.

»Požirek tega ti bo hitro pomagal,« je spodbudno rekel in prijatelja pospremil v posteljo.

Čez kakšno uro ga je obiskal, da bi videl, kako je z njim.

»Krčev nimam več,« je obnemoglo dahnil Pišmeuhec, »mi je pa neznansko slabo.«

Pikolovček je na nočni omarici uzrl prazno stekleničko zdravila.

»Kaj?! Vso grenčico si spil? Nič čudnega, da ti je slabo!« je zmajeval z glavo.

»Mislil sem, da mi bo hitreje pomagalo, če spijem več kot samo požirek,« je nebogljeno priznal Pišmeuhec.

»Oh, prijatelj, zdravilo je treba jemati točno po navodilih, ne pa kar vsega naenkrat!« je z resnim glasom razlagal Pikolovček.

Potem je vso noč bedel ob prijateljevi postelji in mu kuhal čaj.

Proti jutru je slabost končno minila, in Pišmeuhec je bil spet čil in zdrav.

»Ti si najboljši prijatelj na svetu,« je zašepetal in ganjeno pogledal Pikolovčka, dremajočega na stolu ob postelji. »Želim si, da bi ti bil vsaj malo podoben. Natančen in skrben, pameten in preudaren. Ampak …«

»Nič ampak,« se je predramil Pikolovček. »Tak, kot si – površen in brezskrben, nepremišljen in raztresen –, si tudi ti najboljši prijatelj na svetu.«

Kmalu je v kuhinji zadišalo po pečenih jajčkih na oko.

Pišmeuhec je dobro vedel, da je to Pikolovčkov najljubši zajtrk. To je bila njegova zahvala brez besed. Prijatelj jo je razumel in jo s kruhom do zadnje drobtinice pomazal s krožnika.

Preveč zdravila