Nekoč je živela veverica lončarka. Delavnico si je uredila med koreninami starega hrasta. Notri si je postavila veliko leseno mizo, lončarsko vreteno in peč za žganje glinenih izdelkov. Glino ji je prinašal sosed krt. Kopal jo je ob bližnjem potoku.

Nekega dne je veverico lončarko obiskala prijateljica miš. Tudi otroke je pripeljala s sabo. Veverica in miš sta klepetali in pili kavico, otroci pa so se razgledovali naokoli …

Glasno so občudovali umetelno izdelane lonce, skodelice, sklede, vaze in vrče, ki so krasili izbo. Vse tako lično, vse ročno delo! Zdi se skoraj čudežno, da lahko z lastnimi tačkami naredimo vse te imenitne in koristne reči!

»Če vas zanima, kako nastane izdelek iz gline, vam lahko razkažem svojo lončarsko delavnico,« predlaga veverica lončarka. »Še sami lahko poskusite narediti kaj zanimivega!«

Mišji otroci se predloga silno razveselijo, tudi mama miš je navdušena.

»O, to bi bilo pa lepo! Moji otroci zelo radi ustvarjajo.«

»No, pa pojdimo!«

Veverica razdeli otrokom predpasnike, da si ne bi preveč umazali kožuščkov. Posedejo okoli velike mize in vsak dobi kepo gline. Lončarka jim prinese tudi lesene paličice. »Ooo!« se razveseli ena od mišk, »to so majcene čarobne palice! S tem bomo začarali glino v čudovito posodo!«

Veverica se smeji: »Oh, ti bučka! To so palčke za oblikovanje gline. Z njimi gladimo, vrezujemo …«

»Kaj pa bomo delali?« sprašujejo miške.

»Karkoli si želite! Če boste potrebovali nasvet ali pomoč, sem vam na voljo.«

Mišje deklice se takoj lotijo izdelovanja majcenih krožničkov in skodelic, da se bodo z njimi lahko igrale čajanko. Potem bodo naredile še okraske za novoletno smrečico. Mišja fanta oblikujeta glinene avtomobilčke. Najmlajši mišek pa dela polžke. O, koliko polžkov je že naredil! Tudi mama miš oblikuje iz gline: naredila si bo ogrlico z obeskom.

Kje pa je miška Sivorepka? Tamle za lončarskim vretenom sedi. Vzela si je veliko kepo gline – rada bi izdelala vazo. Bo šlo? Seveda. Ob miški sedi veverica lončarka in ji pomaga. »Kepo moraš položiti točno na sredino vrteče plošče,« razlaga. »Tule kar čvrsto pritisni, takole …« Sivorepka pazljivo posluša, se trudi in kepa se počasi spreminja v nekakšen velik kozarec.

»Ni takšna kot tvoje vaze,« zaskrbi Sivorepko.

Lončarka pomisli, kako okorni so bili videti njeni prvi glineni izdelki in kako potrpežljivo jo je mojster Urh učil ravnati z lončarskim vretenom. Spodbudno se nasmehne miški:

»No, res je nekako … edinstvena. A ne skrbi: lepo jo boš okrasila, žgali jo bova v peči, prevlekli z glazuro … Vodo bo zagotovo držala in cvetlice bodo videti v njej prav imenitno.«

»Imeti tako spretne tačke kot ti – to mora biti čudovito …« zavzdihne Sivorepka.

Potem previdno položi vazo na mizo in se loti krašenja, malo s paličico, malo pa kar z repkom. Repek šviga sem in tja, da nastajajo izvirni in zanimivi vzorci. »Kako dobra zamisel,« meni veverica. »Mislim, da si pravkar iznašla nov način krašenja posode. Saj bi še sama poskusila, a je moj rep preveč košat za kaj takega.«

Čas prehitro teče, kadar delamo kaj zanimivega. Zunaj je že tema, pospraviti bo treba. Miške si umijejo tačice in odložijo predpasnike. Živahno klepetajo in občudujejo svoje izdelke. Rade bi jih vzele domov.

»Danes jih še ne morete odnesti. Posušiti se morajo, potem pa jih bom dala žgati v peč. Vzamete jih lahko, ko naslednjič pridete na obisk,« reče veverica.

»Kaj pa moji polžki?« se oglasi mišek. »Nočem, da bi jih dali v peč!«

»No, pa jih odnesi. A bodi previden. Doma jih najprej posuši, šele potem se lahko igraš z njimi, velja?«

Miške se prisrčno zahvalijo veverici in se poslovijo.

Sivorepka je zamišljena. Kako lepo in vznemirljivo je oblikovati glino! Kaj vse se da narediti! V miški počasi zori velika odločitev: tudi sama bo postala lončarka. Z gospodom krtom se bo zmenila, da bo še zanjo kopal glino, očeta Mišona pa bo prosila, da ji zgradi lončarsko peč. Dokler nima svoje delavnice, bo oblikovala glino v veveričini. Lepo jo bo prosila, in veverica bo zagotovo privolila.

»Kdaj bomo spet lahko šli na obisk k veverici lončarki?« vpraša mamo miš.

»Pozanimali se bomo, kdaj ima čas. Mogoče bi lahko šli že naslednji teden,« predlaga mama.

Sivorepka svetlo pogleda in reče:

»Naslednji teden … bom tudi jaz po poklicu lončarka!«

Mama miš se smeji:

»Lahko se izučiš za lončarko. A to ne bo že do naslednjega tedna. Veliko je treba vaditi in se učiti, dobiti izkušnje … Reči bi morala: Ko bom velika.«

Sivorepka se nasmehne kot sonce. Seveda bo vadila, pridno bo ustvarjala iz gline! Naredila bo sto vaz in sto skled in potem bo tudi ona mojstrica lončarka!

Pri veverici lončarki