Prijateljska snežena pošast

O pripovedovalcu

Veronika zelo rada bere in piše pesmi. Svojo strast do pisanja je izkoristila za to, da je nečakinji napisala svojo pravljico.

Pripovedovalka pravljic Veronika Logar
O avtorju

Damjana piše pesmi in prozo za otroke in odrasle – običajno ob spremljavi inštrumentalnega rocka. Objavila je več knjig za otroke, najstnike in odrasle. 

Avtorica pravljic Damjana Kenda Hussu
O ilustratorju

Polona je ilustratorka in slikarka, ki aktivno ustvarja doma in v tujini. Pri upodabljanju pravljičnih svetov sta ji v veliko pomoč hčeri Ema in Mima.

Ilustratorka pravljic Polona Lovšin
Preberi pravljico

Gozdne otroke je prve decembrske dni razveselil sneg. Smrčke in kljunčke so tiščali k okenskim steklom in navdušeno opazovali naletavanje snežink. Kadar sneži, je gozd čarobno tih. Vse zvoke je slišati, kot da so zelo oddaljeni ali kot da bi prihajali izpod pernice. Uživali so v tej oblazinjeni tišini in komaj čakali, da bo nehalo snežiti in jih bodo mame pustile ven. Zjutraj se je zasneženi gozd v soncu pravljično lesketal. Malčke je tako močno vabil, da so zajtrk kar zmetali vase in se pognali v mehko belino. Drevesni škratek Mavricij in veverička Srečka, ki sta skupaj stanovala v hišici na hrastu Mrmraču, pa sta še kar spala. Predramil ju šele polh Drnjohec, ki je prezimoval tri veje nad njima. »Mavricij, Srečka! Zbudita se že, drugače bom znorel,« ju je klical. »Ne morem spati, ker se zajček Hops in jelenček Poskok dereta kot jesiharja, vidva pa nič. Sta oglušela, halo!?« Škratek je pomolil razkuštrano glavo skozi hišna vratca in zazehal. »No, končno!« je izpod hrasta zaslišal Hopsa. »Pridita, zaspanca! Gremo na Jagodno jaso delat sneženega zajca!« »Sneženo veverico, juhu!« je zavrisnila Srečka, švrknila mimo v sonce mežikajočega Mavricija in že bila na tleh. Škratek ni bil tako uren. Na tleh je bil hitro, z majhnimi koraki pa ni mogel slediti poskakovanju veverice in zajčka ter diru jelenčka. Ko je prigazil na Jagodno jaso, so prijatelji in drugi mladiči že valili in oblikovali kepe za sneženo kiparjenje. Pa tudi prepir se je že vnel. »Ne, lisička Repatka, ne in ne! Tvoje kepe so preveč okrogle za jelenje noge,« se je razburjal jelenček Poskok. »Zato pa so kot nalašč za tačke zajčka, ki čepi,« ga je zadovoljno zavrnil Hops. »To so moje kepe, vidva!« se je razjezila Repatka. »O, kar sem jih prikotali, prav imenitne bodo za veveričji rep!« je vzkliknila Srečka. »Kdo pa je sploh rekel, da delamo sneženo veverico!?« je nasršeno vprašala srakica Tilka. »Jaz sem to rekla, če te že ravno zanima!« se je Srečka vzpela na zadnje tačke, da bi bila videti večja, a srakica se je ni prav nič zbala in je začela iz lisičkinih kep oblikovati peruti. »Tole sploh ni podobno jelenu,« se je kujal Poskok in v jezi potacal vse, kar so privalili na kup. Potem so začeli vsevprek kričati in se prepirati. Zdelo se je, da si bodo zdaj zdaj skočili v dlake in perje. »Pomirite se, prosim!« se je oglasil škratek Mavricij. »Snega je čez glavo dovolj, da naredimo sneženega zajca, veverico, jelena, srako, lisico, škrata in vse ostalo.« Ob njegovih besedah je prijatelje postalo sram, da so se tako nesmiselno sporekli. Drug drugemu so se opravičili in se složno zagnali na delo. Ko so na jasi stali sneženi kipi vseh prisotnih, so naredili še medveda in polha, ki sta zabavo kajpak prespala. In še jim ni bilo dovolj. »Naredimo nekaj velikega, kar bo podobno vsem nam in vendar nikomur,« je predlagala sraka Tilka. »To bo hec!« so od navdušenja zacepetali, poskočili in zaprhutali prijatelji. Kmalu je sredi jase stalo nekaj, kar je veverica poimenovala sneženo strašilo. Imelo je medvedji trup, jelenje rogove, zajčja ušesa, veveričji rep, lisičji smrček, srakine peruti in na glavi škratjo kapo. »Tole je pravi sneženi spomenik našega prijateljstva,« je pomodroval škratek Mavricij in vsi so mu ganjeno pritrdili. Začelo se je mračiti in treba je bilo domov na večerjo. Tisto noč so vsi v gozdu spokojno in sladko spali, čeprav je sijala polna luna. Ob polni luni navadno ni bilo miru. Volk Konstantin je zavijal in tulil, da jim je paralo ušesa. Konstantin je bil edini volk v gozdu. Res pravi volk samotar. Kot mladič se je oddaljil od svojega tropa in se izgubil. Sploh ni vedel, od kod je. Nadvse prijazen je bil, a vedno nekam žalosten. Prebivalcem gozda se je smilil, ker je tako sam, zato so mu razgrajanje ob polni luni iskreno oprostili. Se sprašujete, zakaj tiste noči volk ni tulil v luno? O, saj je imel namen, a ko je prišel na Jagodno jaso, od koder je imel najčistejši pogled v nebo, je sij polne lune na snežno odejo naslikal gromozansko in na moč grozljivo senco. Imela je medvedji trup, jelenje rogove, zajčja ušesa, veveričji rep, lisičji smrček, srakine peruti in škratjo kapo na glavi. Česa takega Konstantin v življenju še ni videl. Prepričan je bil, da je na jasi pošast. Kljub volčjemu pogumu se je prestrašil kot zajec in zbežal domov. V postelji se je z odejo pokril čez glavo in spal pri prižgani luči. Zjutraj se je zbudil ves omotičen in še bolj žalosten kot sicer. V boljšo voljo pa so ga spravili gozdni otroci, ki so ga povabili, naj si ogleda njihovo sneženo strašilo. Konstantin je takoj vedel, da je to tista pošast, ki ga je pognala v beg. Sam sebi se je zasmejal in ves strah je bil pozabljen. Pridružil se je kepanju in dričanju, potem pa so skupaj naredili še velikega sneženega volka. Konstantin se ni mogel spomniti, kdaj je bil nazadnje tako vesel in srečen. Sploh ko jih je še lisičkina mama povabila na vroč kamilični čaj in piškote z marmelado.