Bine je bil ves iz sebe. Letos bo lahko prvič skupaj z družino dočakal novo leto. Ni še vedel točno, kaj to pomeni, toda zdelo se mu je zelo zanimivo. Starejša sestra mu je namreč že ves mesec navdušeno opisovala, kaj vse bodo počeli ta večer.

»Najprej imamo večerjo, potem pa sedimo na kavču in se delamo, da gledamo televizijo, a se v resnici pogovarjamo in smejimo in pojemo,« je navdušeno pripovedovala Petra. Bila je že novoletna veteranka, saj je bila tri leta starejša od Bineta, in letos bo lahko bedela do polnoči že četrtič.

»In potem na obisk pride novo leto?« je zanimalo Bineta. »A bo prišlo samo ali s prijatelji?«

»Bučman, novo leto ni človek, da bi prišlo na obisk,« je pojasnila Petra. »Novo leto bo opolnoči napočilo.«

»Napočilo? Kaj pomeni napočiti?« je bil zvedav Bine.

»Mislim, da to pomeni, da se začne novo leto, medtem ko vsi naokrog pokajo petarde. Zato ker vse poka, potem novo leto napoči.«

»Ampak jaz ne maram petard,« je skoraj zajokal Bine. »Preglasne so.«

»Res je,« se je strinjala Petra. »Pa tudi naša Brina se jih boji. Kadar pokajo, zbeži pod klop in cvili. Zato jih pri nas ne mečemo.«

»Samo potem pa pri nas ne bo napočilo novo leto?« je sklepal Bine.

»Hmm,« se je sestra zatopila v misli. »Veš, da na to nisem pomislila. Mogoče bo pa pri nas novo leto namirilo. Ali pa napelo, ker takrat vsi glasno pojemo.«

»Naj kar napoje. Jaz zelo rad pojem.«

»No, potem pa tik pred polnočjo, preden napoje novo leto, dedi Lojz nalije v kozarce jabolčni sok z mehurčki, nato pa odštevamo od deset do nič …«

»U, fino, to pa znam. Deset, sedem, štiri, pet, šest, ena, dva, tri, zdaj, nič!«

Petra se je zasmejala. »Super ti bo šlo. No, in ko odštejemo nič, nazdravimo in novo leto napoje.«

»Hura, komaj čakam,« je bil Bine že ves na trnih.

Nato je vsak dan spraševal mami in očija, ali bo danes napelo novo leto, onadva pa sta mu pravila, da mora še malo počakati. Končno pa je prišel dan, ko mu je mami rekla: »Da, Bine, danes pride novo leto.«

A pred novim letom je prišla še večerja. Binetu ni bilo treba iti spat po risankah, ampak sta s Petro občudovala okraske na jelki, nato sta iz kock naredila Dedka Mraza in sani in darila in jih podarjala dedkoma in babicama. Oči in mami sta pripravila izvrstno večerjo, ko pa je na vrsto prišla še potica babice Štefe, se je Bine prijel za trebuh.

»Samo en košček, ker sem čisto sit.«

Pomazal ga je do zadnje drobtine, nato pa glasno zazehal.

»Čez koliko časa bo napelo novo leto?« ga je zanimalo.

»Čez dve uri,« mu je dejal dedek Boris. »Pridi k meni in mi povej, kaj si pisal Dedku Mrazu, naj ti pusti pod jelko.«

Bine se je skobacal dedku v naročje. Na volnenem puloverju je bilo prijetno in toplo. »Tovornjak. Takega velikega, ki lahko vozi avtomobile.« Spet je zazehal. »Koliko je pa zdaj do novega leta?«

»Še vedno dve uri,« je odgovoril dedek Boris. Pogledal je Binetovo mami in ji predlagal: »Bineta bo vsak čas zmanjkalo. Naredimo novo leto zanj, da bo šel lahko spat?«

»Seveda,« je pritrdila mami. »Dedi Lojz, boš natočil otroški šampanjec?«

Vsi so se zbrali okrog kavča, kjer je Bine komaj še kukal iz dedkovega naročja.

»Boš ti odšteval, Bine?« je vprašal oči.

»Laaaaaaaahko,« je zazehal Bine. »Deset, šest, ooooooosem … tri … dvaaaaaa …«

Ničle niso dočakali. Binetova glava je sredi zehanja omahnila in Bine je predčasno odfrčal v mižule. Zbrana družina se je nasmehnila, potem pa je oči dvignil Bineta iz dedkovega naročja in ga odnesel v posteljo.

»Joj, kakšen zaspanec,« je rekla Petra.

»Nič hujši kot ti,« se je oglasila mami. »Tudi ti si novo leto prvič dočakala šele lani, prej pa smo dvakrat odštevali že ob devetih, ker si bila tako zaspana.«

Vsi so se zasmejali, a bolj po tiho, da ne bi zbudili Bineta. Ko se je oči vrnil in zaprl vrata, pa so se s polnimi pljuči lotili prepevanja, da bo čez dve uri novo leto lahko resnično napelo.

Prvič do polnoči