Kdor rad skače, si včasih raztrga hlače.

To se je zgodilo tudi Oskarju.

Tako lepih hlač je bilo škoda!

Zato je mamica na kolena hlač prišila dva kužka. Rdeča kužka. Tako so navadne hlače postale posebne hlače.

Lepo sta se imela rdeča kužka na Oskarjevih kolenih. V vrtcu sta spoznala še druge otroke – kar tekmovali so med sabo, kdo ju bo prvi pobožal. Pa pesmico »Kuža pazi« so jima zapeli. Doma sta se kužka z Oskarjem igrala v njegovi sobi, na igrišču pa sta z njim na gugalnici poletela skoraj do neba!

Zvečer je Oskar prosil mamico: »A lahko rdeča kužka spita pri meni?«

»O, ne, to pa ne,« je odgovorila mamica. »Postelja ni za kužke.«

Tako sta kužka pravljico za lahko noč poslušala v leseni posteljici, ki jima jo je odstopila punčka Zala.

Naslednjega dne je deževalo. Oskar je na poti domov z rdečima kužkoma skočil v veliko lužo – čof! Poškropilo je na vse strani. Kožuh rdečih kužkov je dobil rjavkaste lise in črte.

»Hov, hov!« sta zabevskala, malo zato, ker ju je zazeblo, in malo zato, ker je bilo fino.

Ko je mamica doma hotela hlače z rdečima kužkoma oprati v pralnem stroju, je Oskar zaklical:

»Rdeča kužka nočeta v pralni stroj! Bojita se!«

»Nič hudega jima ne bo,« mu je zagotovila mamica.

Očka je k pralnemu stroji prinesel pručko. Oskar je sedel nanjo in skozi steklena vratca gledal, ali je s kužkoma v pralnem stroju čisto zares vse v redu. Hlače se perejo dolgo – lahko bi se jima zvrtelo v glavi.

Pa se je vse srečno izteklo. Čez noč so se hlače posušile in zjutraj sta bila kužka suha in kot nova.

Tako so Oskar in kužka srečno živeli.

Ko se je pomlad prevesila v poletje, so postale hlače z rdečima kužkoma pretople. S težkim srcem je Oskar privolil, da rdeča kužka zjutraj ostaneta doma in se namesto z njim v vrtcu doma igrata s punčko Zalo in avtomobilčki.

Prišel je čas za počitnice na morju.

»Rdeča kužka morata z nami!« je rekel Oskar.

»Za rdeča kužka je na morju prevroče,« je odvrnila mamica.

Potem se je očka spomnil, da je tudi na morju včasih hladno, in tako je mamica rdeča kužka skupaj z drugimi oblačili zložila v potovalko.

In sta tudi rdeča kužka šla na morje. Ker so bile hlače čiste, sta smela celo spati z Oskarjem! Ko je bil Oskar na plaži, sta se v počitniškem stanovanju kratkočasila s školjkami in kamenčki, ki jih je prinašal s plaže.

Kot bi trenil, so morski dnevi minili. Oskar, mamica in očka so se odpravljali domov. Oskar je med posteljnino na svoji počitniški postelji iskal hlače z rdečima kužkoma, da bi ju nesel mamici, ki je pakirala. Ni ju bilo. Mamica ju je že dala v potovalko, si je mislil Oskar.

Doma pa, joj, prejoj! Rdečih kužkov ni bilo nikjer!

Oskar je bruhnil v jok.

»Najbrž sta padla za stranico postelje,« je zagodrnjal očka.

»Mislila bosta, da ju več ne maram!« je hlipal Oskar.

»Ne, ne bosta,« mu je prigovarjala mamica, »vedela bosta, da smo ju v stanovanju pustili po nesreči.«

»Ponoči ju bo strah brez mene!« se ni dal potolažiti Oskar.

»Poklicali bomo gospo, ki nam je oddala stanovanje,« je rekla mamica. »Najpozneje pojutrišnjem bosta kužka spet doma.«

»Kako veš?« je hlipal Oskar.

»Vem,« rekla mamica.

Medtem sta rdeča kužka pod posteljo v počitniškem stanovanju ugotovila, da sta ostala sama.

»Pozabili so na naju,« je potožil desni kužek.

»Se zgodi,« je odvrnil levi. »Ne skrbi, prišli naju bodo iskat.«

»Si prepričan?« je vprašal desni kužek. »Pot je dolga …«

»Mogoče bova morala malo počakati,« je odvrnil levi kužek, »vendar prej ko slej …«

V tem trenutku so se odprla vrata v sobo, kjer je med počitnicami na morju spal Oskar. Lastnica stanovanja je stopila do postelje, se sklonila, z roko segla v temo, malo potipala in – hop! – zgrabila hlače z rdečima kužkoma.

Najprej je potolkla po njih – av! Potem jih je prijela za pas, si jih podržala pred očmi in rekla: »Pa sta res srčkana, rdeča kužka!«

»Hov, hov!« sta pritrdila kužka.

Gospodinja je hlače odnesla k sebi v dnevno sobo, jih odložila na naslonjalo kavča in nekam šla.

Rdeča kužka sta se malo bala, pa ne preveč.

»Kdo ji je povedal, kje sva?« je zašepetal desni kužek.

»Oskarjeva mamica in očka,« je z gotovostjo odvrnil levi. »Hočejo, da se tudi midva vrneva domov.«

»In kako se bova vrnila domov?« je vprašal desni. »Bodo res prišli po naju?«

»Bova videla,« je rekel levi.

Gospa se je vrnila z manjšo škatlo. Hlače z rdečima kužkoma je prepognila in jih položila vanjo. Preden jo je zaprla s pokrovom in je rdeča kužka zagrnila tema, ju je pobožala in rekla: »Srečno pot, rdeča kužka! Pa Oskarja pozdravita!«

»Hov, hov!« sta obljubila kužka.

Gospa je škatlo z rdečima kužkoma zavila v rjavkast papir in jo stisnila pod pazduho. Odnesla jo je na kraj, kjer se je začelo njuno potovanje domov.

Pot je bila dolga in nemirna.

Bodrila sta s petjem pesmic, ki sta se jih naučila v vrtcu.

Ko se je naslednjega dne Oskar z očkom vrnil iz vrtca, je bil v poštnem nabiralniku paket. Rdeča kužka sta prispela domov!

»Hov, hov!« sta zalajala.

To je bilo veselo snidenje!

Rdeča kužka z Oskarjem še danes srečno živita na hlačah – če jih le ni že prerasel.

Rdeča kužka, hov, hov!