Svit je jesenske počitnice preživljal pri bratrancu Eriku in sestrični Lari. Radi bi stekli ven, toda okoli vogalov je bril tako mrzel veter, da ti je zmrznil še smrkelj v nosu. Vse kocke so že trikrat sestavili in razstavili, risanke so znali že na pamet, slikanico o okamnelem lisjačku Pinkfongu pa so prebrali tolikokrat, da so bile črke čisto oguljene.

Še po kavču se jim ni več dalo skakati. Posedali so in tuhtali, kaj bi se lahko igrali.

Svitu se je posvetilo: »Igrajmo se restavracijo pri Nagravžniku!«

Erik in Lara sta ga vprašala: »Kaj pa je to?«

Svit jima je navdušeno rekel: »Najboljša igra na svetu. Izmislimo si najbolj ogabno hrano in pijačo, jo narišemo in postrežemo staršem.«

»Dobra fora,« je rekla Lara. »A to misliš hrano, ki je ne maramo? Recimo feferone. Očka jih vedno je, ampak pravi, da so preveč pekoči za otroke.«

»Ne,« je rekel Svit. »Pri tej igri si izmislimo hrano, ki ne obstaja, je pa nagravžna. Bom jaz začel. Vama je všeč čokoladno mleko?«

»Seveda,« je prikimal Erik. »To je najbolj slastna pijača.«

»Mmmm,« se je strinjala Lara in se kar obliznila ob misli nanj.

»No,« je rekel Svit, »v restavraciji pri Nagravžniku pa ne strežejo čokoladnega mleka, ampak kislozeljno mleko. Mleko zmešano s kislim zeljem.«

»O, fuj,« je rekel Erik, »takšno mleko bi bilo sesirjeno.«

»Ja,« se je zasmejal Svit. »In nihče ga ne bi zares pil. Zato ga samo narišemo na list.«

»Bom jaz,« se je ponudila Lara. Vzela je list, nanj narisala velik kozarec mleka in ga pobarvala z rumeno barvo kislega zelja.

»Zdaj pa jaz, zdaj pa jaz,« se je javil Erik. »Kakšno pico imata najraje?«

»Jaz s sirom,« je rekla Lara.

»Jaz pa s hrenovko in klobaso,« je pristavil svoje Svit.

Erik je vprašal: »Se spomniš zadnjič, ko smo bili skupaj v piceriji, kakšno pico je jedel tvoj očka?«

»Ja,« je prikimal Svit. »S smrdljivim sirom. In se prav oblizoval, ker mu je bil tako všeč.«

»Zdaj pa si predstavljaj,« se je zasmejal Erik, »pico s smrdljivimi štumfi.«

Vsi trije so se zarežali in se strinjali, da se je Erik domislil prav zares nagravžne hrane. Svit je na največji list papirja, kar so ga našli, očrtal krog, ki je predstavljal pico, nato pa so vsi trije narisali nogavice. Da bi tudi drugi vedeli, da so res smrdeče, so nadnje narisali vijugaste črte.

»Zdaj pa ti, Lara,« je rekel Svit. »Manjka nam še sladica.«

»Hmmm. Jetrca in vampe imam rada, ampak … Si predstavljata, da bi iz njih naredili torto?«

»Bljaaaaaak,« je rekel Erik. »To si se pa dobro spomnila. In lahko bi bila posuta z ocvrtimi smrklji.«

»Hahaha,« se je zasmejal Svit. »Torta iz jetrc in vampov z ocvrtimi smrklji. Narišimo še to!«

Vsak je narisal po dva kosa torte, da bodo lahko postregli še staršem. Pobrali so risbe in hoteli oditi v dnevno sobo, ko se je Svit domislil, da jim manjka še jedilni list. Vzel je prazen list papirja in nanj napisal, kot se za petletnika spodobi:

JEDILINI LIST:

KISLOZELJNO MLEKO
PICA S ŠTUMFI
TORTA

Smeje so stekli iz otroške sobe in vpili: »Dobrodošli v gostilni pri Nagravžniku.« Staršem so postregli z izmišljeno hrano in vsi so se strinjali, da je bil obrok prav okusen, četudi malo nenavaden. Ko so vsi v en glas podrli kupček, je zagrmelo tako silovito, da so se stresli še sivi oblaki na nebu in iz njih so se usule snežinke. Otroci so stekli k oknu in opazovali bele zvezdice, ki so se vrtinčile v vetru. Smeje so se spogledali in že so vedeli, kaj bodo delali naslednje jutro. Največjega snežaka na vasi.

Restavracija pri Nagravžniku