Na močvirnatem delu travnika, ki so mu rekli Blatno, je živela gruča žužkov. Njihovo življenje je bilo sicer lepo, a pogosto jih je pestila blatna moča, zato se je rogač nečesa domislil.

»Poglejte me, na suhem sem, vi pa v blatu! Haha!« se je šopiril rogač, ki si je privlekel kupček kamenja in stal na njem.

»Odlično!« so rekli drugi in se takoj lotili dela ter si privlekli ali pririnili vsak svoj kupček kamenja.

»Ne, to ne velja! To ni prav! Tega sem se jaz domislil!« se je repenčil rogač, a drugi žužki ga niso poslušali. Vsak si je želel svoj kamniti kupček, ki ga bo varoval pred razmočeno zemljo.

Rogač je pogledal okrog in zagledal cel kup majhnih kamnitih kupčkov. Prav takih, kot ga je imel sam. Ampak nekateri so bili še boljši! Višji, prostornejši, lepši.

»Uh! Krivica! Jaz sem se prvi spomnil! Dodal bom kamenje in si zgradil boljši, najboljši kup!«

Rogač je besnil, saj ga je prav žgala misel, da njegova briljantna ideja ni samo njegova. To je tudi storil: vlačil je kamenje in gradil.

In drugi so ga posnemali.

»Ne! Tega ne smete! Hočem najvišji kup. Stolp hočem!« se je hudoval in trmasto vlačil kamenje. V glavi mu je vrelo od jeze in trme. Žužki so se spogledali, se namuznili in gradili. Višje in višje…

Nastalo je ducat visokih in slokih kamnitih špičakov, nekateri so bili precej višji od rogačevega, zato se je ubožec kar tresel od zavisti. »Jaz sem se tega domislil! Jaz hočem biti edini! Krivica! Moj stolp bo največji in najvišji!«

Pa je zagrmelo in začelo deževati.

Žužki so urno stekli v zatočišče med listje in špranje.

Rogač pa ne. Opazil je odlično priložnost. Neopazno se je splazil k sosednjemu stolpu in vzel kamen ter ga odnesel na svoj vrh. »Hehe, kamen po kamen jim odnesem in preden bodo opazili, bo moj stolp najvišji!«

Ni še nehalo deževati, že je bil njegov stolp vrtoglavo visok, stolpi drugih žužkov pa zgolj še kupčki kamenja. Zdaj je bil rogač zelo zadovoljen.

Čepel je na nebotičniku iz kamenja in se oziral naokrog. Vreme se je razjasnilo in žužki so prilezli iz svojih skrivališč. Rogačev stolp je bil tako visok, da se jim je kar zvrtelo v glavi, če so pogledali gor.

»Hehe, zdaj pa le glejte, kaj imam!« se je ponosno šopiril rogač in si končno oddahnil.

Žužki so se pogovarjali, smejali, se igrali, a rogač jih ni slišal, ker je bil tako visoko. Niti ni vedel, ali jim je njegov nebotičnik všeč ali ne. Nekateri žužki so se vozili naokrog na čolnih iz listja in se zabavali, on pa je sameval. Malo je potelovadil, se malo sončil, zloščil svoje velike klešče na glavi in zavzdihnil.

»Uh, to ni prav! Zakaj sem zdaj tako osamljen?!« se je spraševal. Prav nič srečen ni bil. Že res, da je imel najvišji, najlepši in najboljši stolp, ampak bil je osamljen in dolgočasil se je. Zavidal jim je veselje in družbo. Začel je razmišljati.

»Če bi jim pustil vsaj malo višje stolpe, bi se lahko pogovarjali,« je momljal. Čez čas pa je zavpil: »Zakaj me nihče ne obišče?« Pa ga ni nihče slišal. Ni bil rad sam. Pa saj si tega ni želel. Želel je imeti nekaj, kar drugi nimajo. Želel je biti v nečem boljši od drugih. Zdaj pa je imel najvišji stolp, a je bil sam in to mu ni bilo všeč.

Zlezel je dol in vabil žužke na obisk: »Pridite k meni, boste videli, kako lepo je zgoraj.«

»Ah, previsoko je. Pot je prestrma,« so mu odgovarjali.

»Bom pa nekaj kamenja odstranil, da bo lažje,« je ponudil.

In je začel odnašati kamenje nazaj, od koder ga je dobil.

Tako je vlačil kamenje zdaj sem, zdaj tja. Žužki so ga opazovali, potem pa še sami poprijeli za delo. Zraven so si žvižgali in popevali, da je bilo veselo. Rogač je bil zadovoljen.

Kmalu so bili vsi stolpi spet samo kupčki kamenja in žužki so imeli vsak svoj kupček, na katerem so ždeli in bili na suhem. Hodili so drug k drugemu na obisk in klepet ter hvalili rogača, češ kako dobra ideja so kamniti kupčki. Pa so bili res in rogač je bil zadovoljen. No, skoraj zadovoljen, saj si je vseeno malce želel, da bi bil njegov kupček najvišji in najboljši.

»Uh,« si je nazadnje rekel, »morda nimam najboljšega kupčka, ampak imam prijatelje in to je tisočkrat boljše.«

Rogačeva zmaga