Bralna različica zvočne pravljice
Romana ima rada vrtec, risanja pa ne. Kaj naj stori, da bo lahko še naprej v miru brala? Deklica izdela robota risarja. A robota že prvi dan malo zanese – in kje ima gumb za izklop?
Romana je rada hodila v vrtec. Rada se je igrala, se družila s prijatelji in dremala po kosilu. Ni pa ji bilo všeč, kadar je vzgojiteljica rekla, da je čas za ustvarjanje. Romani se ni dalo risati mavric in oblikovati kroglic iz plastelina. Raje bi sedela v kotu in brala knjige. Poznala je namreč že vse velike črke in še polovico malih. Ampak ne, morala je vzeti barvice ter barvati vrtnice, regrat ali kakšno drugo dolgočasno rožo.
»To je brez veze!« je enkrat rekla vzgojiteljici, ampak ni nič pomagalo. Vseeno pa je razmišljala, kako bi lahko več časa presedela ob knjigah. In se ji je posvetilo! Doma ima očka v garaži spravljeno orodje in kup vijakov. Kaj, če bi si naredila robota, ki bo namesto nje risal, ona pa bo v miru brala?
Rečeno, storjeno! Popoldne se je zaprla v garažo. Iz nje se je več ur razlegalo razbijanje, vrtanje in škripanje. Ko se je malo pred večerjo vrnila v hišo, je v rokah ponosno nosila robota. V dnevni sobi je vanj vstavila baterije, ki jih je našla v daljincu za televizor. Pospravila ga je v nahrbtnik in odšla spat.
Naslednje jutro je bil v vrtcu za zajtrk mlečni riž. Brž ko ga je pojedla, se je zapodila v kot igralnice in iz nahrbtnika vzela knjigo. Brala je in brala, dokler se ni oglasila vzgojiteljica: »Otroci, danes bomo risali živali, ki jih pri nas ne moremo srečati. Nosoroge, zebre, tigre …«
Prekinil jo je Ranko: »Oprostite, vzgojiteljica. Prejšnji teden smo bili v živalskem vrtu in sem tam videl tigra in zebro.«
»Mislila sem, da jih ne moremo srečati v naravi,« se je popravila vzgojiteljica. »Pridite po papir!«
Otroci so šli po liste in med njimi je bila tudi Romana. Ko je dobila list, je iz nahrbtnika vzela robota. Postavila ga je na mizo in pritisnila gumb na njegovem hrbtu. Robot je zahreščal, se premaknil, zgrabil črno in oranžno barvico ter začel risati tigra. Med ustvarjanjem si je mrmral:
»Sem vesel robotek mlad,
rišem in ustvarjam rad.
Če za barvanje si len,
urno rešim tvoj problem!«
Romana se je zadovoljno namestila v svoj bralni kotiček in odprla knjigo. Zgodba jo je posrkala vase. Od napetosti si je grizla nohte, ko jo je med branjem premotila vzgojiteljica.
»Romana!« jo je poklicala.
»Ni me tu,« je odvrnila deklica, »samo zdi se vam. V resnici rišem tigra.«
»Nisi prav prepričljiva,« se je zasmejala vzgojiteljica. »Robot je trikrat manjši kot ti in ti ni kaj prida podoben, čeprav na njem piše: JAZ SEM ROMANA.«
»Ojej,« je zastokala Romana. »Bom zdaj kaznovana?«
»Ne,« je odkimala vzgojiteljica. »Bistrosti in iznajdljivosti se ne kaznuje. Sem te pa prišla prosit, če bi lahko svojega robotka ustavila.«
S prstom je pokazala proti robotu, ki je porisal že ves list s krdelom tigrov, zdaj pa je po tleh risal trop zeber, ki bežijo pred njimi. Ves čas si je mrmral:
»Sem vesel robotek mlad,
rišem in ustvarjam rad.
Če za barvanje si len,
urno rešim tvoj problem!«
»Krasno, pozabila sem mu narediti gumb za izklop. Samo za vklop ga ima. Robotek moj, prosim, stoj!« je zavpila Romana, toda robotski risar se ni zmenil zanjo. Zdaj je porisal že polovico tal igralnice in se je lotil stene. Nanjo je risal dinozavre: tiranozavra, brontozavra, pterodaktila, stegozavra in triceratopsa. In ves čas prepeval:
»Sem vesel robotek mlad,
rišem in ustvarjam rad.
Če za barvanje si len,
urno rešim tvoj problem!«
»Robotek moj, prosim, stoj!« je zavpila Romana, a spet brez učinka. Pridružili so se ji tudi drugi otroci. Skupaj so vzklikali: »Robotek moj, prosim, stoj!«
Še vedno nič. Robot je zdaj risal že po hodniku. Nosorogi, orangutani, gorile, kenguruji, morski psi, rosomahi, še samorogi so se znašli med njimi. Bližal se je vratom pisarne ravnateljice vrtca. In tik preden bi jih porisal, mu je sredi pesmice zmanjkalo glasu in se je ustavil.
Romana je stekla k njemu in ga dvignila.
»Še dobro, da mu nisem vstavila novih baterij,« je rekla.
Takrat so se odprla vrata in skoznje je pogledala ravnateljica: »Kaj je ta hrup? O, kako lepe risbe! Ste jih sami narisali, otroci?«
Otroci so se spogledali, pogledali še vzgojiteljico in skupaj prikimali.
»Krasno,« je vzkliknila ravnateljica. »Naslednjo sredo bomo priredili slavnostno otvoritev galerije na hodniku!«