Tisti torek je snežilo. Tilen se je v vrtcu naučil novo pesmico. O snežinkah, ki nežno padajo proti tlom. O Božičku, ki pripravlja svoje sani za pot okoli sveta. O debeli sneženi odeji, ki bo kmalu prekrila hribe in doline. Pesmica je bila Tilnu zelo všeč. Z otroci in vzgojiteljicama se jo je učil nekaj dni in komaj je čakal, da jo zapoje mami, očetu in sestri.

Pesmico si je prepeval med kosilom in popoldanskim počitkom. Prepeval si jo je med malico in ob tem pogledoval skozi okno, kdaj ga bodo starši prišli iskat.

»Mami, naučili smo se novo pesmico,« je navdušeno vzkliknil, ko je prišla ponj.

»O, lepo,« je rekla mama. »A najprej se morava obleči in obuti. Zunaj je prava zima.«

Zunaj je res zapadlo veliko snega. Tilnovi so stanovali blizu vrtca, zato sta se z mamo proti domu odpravila peš.

»Nova pesmica gre takole,« je dejal Tilen.

»Joj, ravno mi telefon brni,« je odgovorila mama. Prijela ga je za roko in sprejela klic.

Ko sta prišla domov, je mama še vedno govorila po telefonu. Tilnu je pomagala, da se je slekel iz zimskih oblačil.

»Pripravila bom kosilo, ti pa se pojdi igrat,« mu je zaklicala in se odpravila v kuhinjo.

Tilen je odšel proti svoji sobi, kjer je srečal svojo starejšo sestro Izo.

»V vrtcu smo se naučili novo pesmico, bi jo rada slišala?«

»Ne, zdajle nimam časa. Narediti moram domačo nalogo.«

»Saj ni dolga,« se ni dal Tilen.

»Morda pozneje, prav?” mu je potrpežljivo odgovorila sestra. »Si jo mami že zapel?«

»Mami ima delo s kosilom,« je odgovoril Tilen. »Pa še telefon ji stalno zvoni.«

»A tako,« je rekla Iza in začela delati domačo nalogo.

Fant je odšel v dnevno sobo in se začel igrati s kockami. Njegova igra je predramila družinskega mačkona Bučka, ki je prišel pogledat, kaj se dogaja.

»Bi ti rad slišal pesmico, ki smo se je naučili v vrtcu?« ga je vprašal Tilen.

Mačkon se je stresel in odšel v kuhinjo.

Tilen je skomignil z rameni.

»Nihče nima časa,« je rekel sam pri sebi.

In imel je prav. Mudilo se je tudi očku.

»Moram po novo pipo,« je zaklical. »Tista v kopalnici je pokvarjena. Nekaj časa me ne bo.«

Tilnu ga ni uspelo niti pozdraviti. Kaj šele, da bi mu povedal, česa se je naučili v vrtcu.

»Ko se bo vrnil iz trgovine, bo očka zagotovo zaposlen z menjavo pipe,« je razmišljal fant. »Mama bo pospravljala, Bučko bo dremal in Iza bo delala domače naloge. Vsi so tako zelo zaposleni.«

Žalostno je obsedel med kockami. Čez nekaj časa se je zazrl skozi okno in opazil, da zunaj še vedno močno sneži. Stopil je k okenski polici in začel šteti snežinke. Bilo jih je veliko, in ko jih je štel, ga je prešinila čudovita ideja.

Stekel je proti svoji sobi: »Iza, potrebujem tvojo pomoč.«

Iza ga je strogo pogledala izza šolskega zvezka.

»Ne bo trajalo dolgo,« jo je prepričeval Tilen. »Božičku bi rad napisal pismo.«

»Saj smo ga že napisali.«

»Vem, a poslati mu moram še enega. Saj ne bo dolgo. Napisal bi ga sam, vendar še ne znam pisati. Pomagaj mi, prosim.«

»No, povej, kaj naj mu napišem,« se je nasmehnila starejša sestra.

»Dragi Božiček,« je narekoval Tilen. »Oprosti, ker te spet motim. Prosim te, da letos pod našim božičnim drevescem namesto mojega darila pustiš pet minut časa. Pet minut za mamo, pet za očka in pet za Izo. Da ne bodo tako zaposleni. Da se jim ne bo stalno nekam mudilo. Da jih bo čas nehal vedno znova priganjati. Hvala!«

»Ljubko pisemce,« je rekla Iza. »Veš kaj? Skoraj sem končala domačo nalogo in rada bi slišala pesmico, ki ste se jo danes naučili v vrtcu.«

Tilen je ponosno pokimal. Zaprl je oči, zajel je sapo in zapel.

»Bravo,« je vzkliknila Iza, ko je končal.

»Bravo,« je rekla mama. »Kako lepo. Ravno sem pripravljala mizo za kosilo, ko me je očaral tvoj napev.«

Tilen se je nasmehnil in prikimal.

»Krasna pesmica,« je rekla mama. »Ko se očka vrne, ji bomo prisluhnili še enkrat. Vsi skupaj.«

»Velja,« je odvrnil Tilen.

»Vesta, kaj?« je rekla mama. »Očku bom poslala sporočilo, naj poleg pipe prinese še božično drevesce. Pesmica me je spomnila na praznične dni, ki prihajajo. Glede na to, da zunaj sneži, je skrajni čas, da se nanje pripravimo, kot je treba.«

»Juhej,« je zavriskala Iza.

»Juhej,« je zavriskal Tilen. Nato je za trenutek postal in šepnil: »Božiček, ti pa res vse vidiš in slišiš. Hvala ti za čudovito darilo, ki ga ne bom nikoli pozabil.

Ščepec časa