Se gremo ježkat?

»Ježkanje! Ježkanje!« sta Jana in Jani Jazbec med tuljenjem drvela mimo zajčka Zaupka.

»Prav slišim? Ježkanje? Je to kakšna nova igra?« je glasno pomislil.

»Tako je,« se je nad njim oglasila sinica. »Pridruži se, zajček. Več nas bo, bolj bo veselo!«

Zaupko je odskakljal za jazbecema. Njunemu vpitju je brez težav sledil tudi, ko ju ni več videl. In še široko sled potacane trave sta puščala za seboj. Ta pot je vodila do manjše jase, kjer se je zbralo že nekaj živali.

Na sredi je stal jelen Jelko, ki so mu ravno poganjali prvi rožički.

»Smo pripravljeni? Lahko začnemo?« se je oziral.

»Lahko še enkrat razložiš?« se je z veje oglasil veveriček.

»No, čisto preprosto je. Takole suneš ježka, da se odkotali. Kdor ga spravi najdalj, zmaga!«

Zaupko je šele tedaj opazil ježka pred jelenom, ki ga je suval z rogom. Zvit v kepo je spominjal na še ne odprtega jurčka. Tudi nič kaj večji ni bil. Takoj ga je prepoznal. Ime mu je bilo Piki.

»Hej, hej,« je zajček stopil naprej.

»V vrsto se postavi,« ga je hotel ustaviti njegov bratranec Šnofko. »Jaz sem takoj za Jelkom.«

»Počasi,« je rekel Zaupko. »Če prav razumem, boste Pikija porivali sem in tja med kamni in debli. Lahko se udari.«

»Ravno to je najzabavnejši del,« je zaploskal Jani Jazbec. »Če prileti ob kaj trdega, zacvili kot ... kot ...« je iskal besedo, »... no, kot prestrašen ježek!«

»Komaj čakam!« mu je pritrdila sestrica. »Mislim, da ga sploh ne bi kotalila. Ga lahko vržem med veje, Jelko?«

»Je že kdo vprašal Pikija, če mu je tole ježkanje sploh všeč?« se Zaupko ni pustil prekiniti.

»Seveda mi ni všeč,« je povedal malček. »Še od včeraj sem poln modric. Bojim se, da mi zaradi bušk moj novi klobuček kmalu ne bo več prav.«

»Buške so najboljši del,« se je režal Jelko.

»Si za ježkanje že povedal mamici?« je Zaupko vprašal Pikija.

»Le kaj imajo mame s tem?« se je namrdnil veveriček na veji. »Mamicam tožarijo špec kahle! To so fantovske zadeve.«

»In punčevske,« ga je popravila Jana Jazbec.

»Predvsem so ježkove,« je vztrajal Zaupko. »Seveda tudi mamine. Ona ga bo povijala, če bo opraskan, ona tolažila, če bo jokal. Če nekomu poveš za težavo, nikakor nisi špec kahla.«

»Eee, eee,« je mrmral ježek Piki. »Nisem ji mislil povedati.«

»Če ti taka nasilna igra ni všeč, moraš vendar nekaj storiti,« je Zaupko postajal vse bolj resen.

»Mislil sem, no, da bomo potem, eh, nekega dne našli koga še manjšega in kotalili njega,« se je Piki pogladil po bodicah.

»Se pravi, da vsak pride enkrat na vrsto za ježkanje … ali kakor se imenuje igra,« je pokimal zajček. »Saj to lahko uredimo kar takoj.«

»Ne razumem,« je bil zmeden Jelko. »Jaz sem prevelik, da bi me kotalili.«

»Medved Godrnjavec bi te lahko,« je predlagala Jana Jazbec.

»Ali pa bi te obmetavali s storži!« se je z veje zadrl veveriček.

»In vejo pod teboj, mali, bi upognili in te izstrelili v mlako!« je predlagal Jani Jazbec.

»Tudi tebe bi lahko obmetaval,« mu ni ostal dolžan veveriček, ki se je visoko na drevesu počutil varnega. »Storže lahko celo ovijem v koprive. Bomo videli, kako boš potem vriskal!«

»Se sploh slišite?« jih je spet prekinil Zaupko. »Saj lahko naredimo pravo olimpijado s praskami in buškami.«

»Buškijado!« je rekla Jana Jazbec, a zdaj precej manj navdušeno. Kopriv tudi ona ni imela rada.

»Če bomo tako nadaljevali, bo gozd hitro postal prav strašen kraj,« je rekel Zaupko.

»Jaz se ježkanju brez težav odrečem,« se je zravnal Piki. »Kotalimo raje želode in lešnike.«

»Vmes lahko še kakšnega prigriznemo,« je predlagal Jani. »Po vsem tem govorjenju mi že lepo kruli po trebuščku.«

»Skupaj lahko zgradimo gugalnico,« je pokimal jelenček. » Če upognem tisto vejo in Jani stakne skupaj tisti rogovili ...«

»Jaz jo lahko okrasim s cvetjem,« je predlagala Jana.

»In jaz jo bom prvi preizkusil,« se je pogumno javil Piki.

»Na igre s storži vseeno ne smemo pozabiti,« je opozoril veveriček z veje.

»Ali pa gremo preprosto čofotat v mlako,« se je namuznil Zaupko.

»In zvečer vsi skupaj k Pikijevi mami na palačinke z jagodovo marmelado!« je zavriskal Jani.

»Kaže, da je za nekaj časa konec ježkanja,« je med listjem skomignila sinička. »V bistvu mi je tako še bolj všeč. Toliko zabavnih reči je na voljo, da je dan skoraj prekratek za vse!«