Šegamož

Miloš je dvorni šaljivec in res jih stresa. Toda šale so smešne le njemu, vsi drugi pa ob njih zavijajo z očmi. Kmalu ga imajo na dvoru dovolj. Odločijo se še sami malo pošaliti z njim.

V gradovih običajno strašijo duhovi, ki v okovih štorkljajo po hodnikih. Toda v graščini v Lešnikovem dolu je strah in trepet sejal šegamož. Kadar je prišel, je vedno prepeval:

»Dobra volja v hiši peša,
šegamož vam smeh nameša!
Biti resen več ne znaš,
ko se šali Miloš naš.«

Šegamož ni bil pošasten bavbav, ampak dvorni šaljivec. Ime mu je bilo Miloš, šegamož pa je bil njegov uradni naziv. Izviral je iz starinskega imenovanja šegavi mož, kar je pomenilo mož, ki se rad šali. In res je poznal veliko šal in potegavščin. Toda težava je bila v tem, da so bile smešne samo njemu, vsi drugi pa so ob njih zavijali z očmi. Naj vam jih nekaj opišem.

Kuharju, ki je pekel hruškovo pito, je s štedilnika izmaknil vse hruške in jih zamenjal s krompirjem. Gostje na večerji so krompirjevo kašo pljuvali v robce, Miloš pa se je smejal:

»Dobra volja v hiši peša,
šegamož vam smeh nameša!

Ko so za pusta graščino obiskale maškare, jim je ponudil pehtranove štruklje. Našemljeni šolarji so se jih razveselili, a kaj, ko je šegamož namesto pehtrana vanje zavil peteršilj. Čisto vse maškare so odšle domov z dolgim nosom, ne samo mali Dušan, ki se je napravil v Ostržka. Miloš se je krohotal za njimi:

»Dobra volja v hiši peša,
šegamož vam smeh nameša!

Da niti ne omenjamo, kako je graščaku Štefanu v plesne škornje nasul šipkovih jagod. Ko se je na novoletnem plesu zavrtel z graščakinjo Špelo, so ga jagode tako zbadale v podplate, da je kar poskakoval po plesišču, šegamož pa mu je zavpil: »Gospod graščak, a ste iznašli hiphop ples?« Graščak ga je za kazen poslal spat pred polnočjo, Miloš pa se je vso pot do svoje sobe hehetal in prepeval:

»Dobra volja v hiši peša,
šegamož vam smeh nameša!

Vendar niti graščakova kazen Milošu ni vzela volje do neslanih šal. Prebivalci graščine v Lešnikovem dolu so tuhtali, kaj bi lahko napravili. Po štirih urah burnih razprav je dvorni čarodej Plešoglav Šema našel rešitev. Vsi prisotni so se zarotniško zahehetali in se lotili načrta.

Naslednji dan je Miloš prišel h kosilu. Po svoji navadi je konjušniku odmaknil stol, da je štorasto štrbunknil na tla. Ko se je ubogi konjušnik pobiral s tal, se je Miloš smejal:

»Dobra volja v hiši peša,
šegamož vam smeh nameša!

Takrat mu je kuhar na mizo prinesel veliko skledo špagetov in mu zaželel dober tek. Miloš je planil na testenine in si jih lakomno basal v usta.

»Si pa lačen,« mu je dejal Plešoglav Šema. »Še dobro, da so špageti taki, da ti kar sami šinejo v usta.« Zamahnil je s čarobno palico in špageti so se začeli zvijati.

»Kaj?« je presenečeno zavpil šegamož. Poškilil je proti skledi in ugotovil, da je polna kač. »Na pomoč!« je zavpil. »Na pomoč! Kače! Ugriznile me bodo.« Po stebru je splezal pod strop in sedel na tram.

Čarodej, kuhar, graščak in vsi drugi prisotni so mu zaklicali:

»Dobra volja v hiši peša,
šegamož vam smeh nameša!

Potem pa mu je graščak zavpil: »Nič ne skrbi, kače niso strupene. Belouške so.«

»Ni smešno,« je izpod stropa odvrnil Miloš.

»Točno tako!« je dejal graščak. »Ni smešno, ker si se resnično prestrašil. Ti je zdaj jasno, zakaj nam niso všeč tvoje šale?«

»Iz tega zornega kota stvari res vidim drugače,« je zavzdihnil Miloš. »Obljubim, da se bom poboljšal. Mi lahko zdaj pomagate dol?«

Čarodej je zamahnil s čarobno palico in šegamož je počasi odlebdel k tlom. Tam se je opravičil še vsakemu posebej. Medtem je kuhar na mizo prinesel košaro svežega sadja in tokrat so se vsi brezskrbni zagrizli vanj, saj se niso bali, da bi jim iz višnje ali češnje skočila kakšna uš ali miš.