Čisto blizu nas živijo zmaji. V svoji deželi. Tam, kjer beseda nekaj šteje in kjer vijugajo zelene reke. Zmaji so plemeniti in pravični. Ko gredo nabirat gobe, nabirajo buče, ko gredo spat, vzide veliko modro kvadratno sonce. Poleti se sončijo na svojih terasah in jedo jagode, pozimi pa se zbirajo ob ognjiščih, kjer si pripovedujejo zgodbe in pridobijo toliko ognja, da ga potem bruhajo vse leto – kadar so jezni in kadar se borijo za nekaj dobrega.

Le en zmaj je bil, ki ni bruhal ognja – to je bil zmaj Vid. Bil je majhen in mlad in lep in namesto ognja je bruhal besede. Na milijone besed, besede v vseh jezikih sveta, niti ene same besede ni bilo, ki bi jo v pogovoru uporabil dvakrat, toliko jih je poznal. Besede je znal pravilno skrajšati, jih po potrebi podaljšati, če se je prehladil, je rad kihal in celo med kihanjem je znal sam sebi reči: »Na zdravje!«. Bil je tako hiter govorec, da je ob deževnih dnevih pozdravil vsako kapljo dežja, pozimi vsaki snežinki povedal, da je lepa. Večkrat je ponoči gledal skozi okno, kako pada sneg, in videl je, da tam daleč nekaj žari. Močno si je želel odkriti, kaj je tam.

Ker je bil tako čudovit in poseben, so ga vsi poznali in ga občudovali. On pa je pometal gozd in vsakogar prijazno pozdravil. Zvečer je v svoji hiški sredi gozda sam poslušal radio, bral debele slovarje in pil kakav. Vse dokler ni zasijala zelena zvezda in si je zaželel, da bi bili na njegovi mizi dve skodelici kakava, v omari pa dve čudoviti svileni pentlji, s katerimi si zmaji krasijo svoje repe. In prišel je dan, ko si je zmaj Vid na glavo poveznil visok cilinder, okrašen z značkami zmajevske čebelarske zveze, si pripel metuljčka in obul oranžne škorenjčke. V mestu je bil Sejem domišljije.

Na trgu je vse vršalo in žužnjalo. Stare zmajevke so prodajale velike slastno zasmojene medenjake, divji zmaji so jezdili plamene in mlade zmajčice so spogledljivo mežikale, se prestopale v puhastih copatkih in nad njimi so plavali oblaki trepetajočih iskric. Mali zmajčki so se radostno vrteli na velikih mlinskih kolesih, njihove mamice pa so srebale koktajle iz lave, okrašene z rezinami ananasa in drobnimi pisanimi kamenčki.

Vid je že od daleč opazil zlatolaso zmajko Laro, ki je že večkrat slišala zanj. Bila je cvetličarka. Nihče ni gojil bolj dehtečih orhidej, nihče bolj črnih tulipanov. Tistega sončnega dne je sedela med rožami. Iz stare lajne sredi trga je zadonel šanson, zmaj Vid pa je stopil k njej, da bi ji povedal najlepšo pesem. Ona je pesmi oboževala in ga potihem že od nekdaj ljubila.

Zajel je sapo, jo še enkrat zajel, da bi govoril, govoril, na tisoče besed, da bi ji povedal, kako lepa se mu zdi, kako rad bi jo povabil na kakav, na sprehod po zmajevskem gozdu, na let čez mavrično nebo, a bruhnil je slap vročega rdečega ognja. Enkrat, dvakrat, trikrat.

Stara lajna je še lajnala, on pa je zbežal in zlatolasa zmajka je gledala za njim.

Brezglavo je bežal, vse do zelene reke, čisto sam. Po reki so pluli okrašeni čolni, na njih zmajčice s klobučki, zmajčki s pipami, iz katerih se je sukal dim. Nihče ga ni opazil. Sedel je na breg in zrl v svoj odsev na vodni gladini. Prvič je bil čisto navaden zmaj, ki bruha ogenj, nič več ni bil posebnež, pesnik, govorec, v katerega bi se lahko zaljubila zmajka Lara.

Na njegovo ramo je komaj slišno sedel majhen drozg in zaščebetal.

- Tu blizu živijo ljudje. Vse imajo. Ampak nimajo tega, kar imaš ti.

Zmaj Vid je dvignil glavo, pobožal drozga in potem sledil njegovemu nizkemu letu. Šla sta vzdolž reke, potem čez hrib in v daljavi zagledala zašiljene stolpe človeških gradov.

- Naprej moraš sam. Daj ljudem to, kar so nekoč že imeli, pa so izgubili.

Tako je zmaj prišel k ljudem. Videl jih je, kako vedno sami hodijo po dolgih sivih cestah in kako jih je strah. Videl je osamljenega starčka in zapuščenega otroka in potem je stopil med ljudi. Na sredini mogočnega grajskega dvorišča se je ustavil, se dvignil v vsej svoji zmajevski lepoti in moči. Še vedno je hrepenel. Ljudje so ga uzrli, z vseh koncev so prihajali in ga obkrožili. Ko so bili zbrani vsi, prav vsi in je zavladala smrtna tišina, je zmaju zatrepetalo srce in bruhnil je mogočen ogenj ter se dvignil visoko nad strehe gradov.

Letel je in okušal svobodo, videl je, kako ljudje sedijo ob njegovem ognju in se držijo za roke. In videl je malčka v starčkovem naročju in slišal je zgodbe, ki so si jih pripovedovali.

Ena od njih je bila zgodba o tem, kako sta zmaj Vid in zmajka Lara sedela pod dežnikom zaljubljenih in frcala frnikole.

- Bučman, si res mislil, da te ne bom več imela rada?

- Ne samo, da sem mislil, tudi verjel sem v to. Tako zelo sem bil žalosten.

Lara ga je nežno objela:

- Vseeno mi je, ali bruhaš besede ali ogenj. Drozg mi je povedal.

Naslonila je zlatolaso zmajevsko glavo na njegove prsi in poslušala bitje velikega pogumnega srca.