Bralna različica zvočne pravljice
Simon ima resnično slab dan, čisto vse gre narobe. Sestrica se odloči, da ga bo razvedrila in ga odvleče na sprehod. Ubožca opeče sonce in sladoled mu ne tekne, a kaj maha tam na drugi strani ceste?
Simon je imel tiste sobote resnično smolo. Najprej mu je pri zajtrku iz rok padel kruh in pristal na tisti strani, ki je bila namazana z maslom. Nato si je limono namesto v čaj stisnil v skodelico mleka. Mleko se je sesirilo in Simon se je ob prvem požirku skremžil. Ko je vstal, da bi šel skodelico zlit v lijak, pa je s prstom na nogi zadel ob rob mize. Takrat je zavpil tako glasno, da je v kuhinjo pritekla njegova sestra Stanka.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašala brata, ki je kot kup nesreče sedel na stolu.
Ko ji je naštel vse nezgode, je sklenila, da ga razvedri.
»Pridi, greva na sprehod!« ga je prijela za roko in odpeljala ven.
Zunaj ju je pozdravilo svetlo sonce. Stanka je zaplesala okoli bratca in zapela:
»Simon, Simon, daj, nasmej se,
da obraz se razvedri.
Slabo voljo naj odžene
sonček, ki svetlo žari.«
Zastrmela se je vanj: »Si kaj bolje? Te je sonce razvedrilo?«
»Ne,« je odkimal. »Pri vsej smoli, ki jo imam danes, me bo sonce še opeklo.«
Ampak Stanka se ni dala. Spet ga je prijela za roko in odvlekla naprej.
»Ne tako hitro,« je negodoval Simon. »Spotaknil se bom in dobil buško.«
»Nobene buške ne bo, bučko,« se je zasmejala Stanka. »Tule za vogalom naju čaka nekaj, kar te bo razvedrilo.«
Kmalu sta se znašla pred slaščičarno.
»Boš kepico sladoleda?« je vprašala.
»To pa lahko,« je odgovoril Simon. »Če ne drugega, si bom z njo hladil opekline.«
»Saj jih nimaš,« je Stanka zmajala z glavo. »Daj, izberi si okus. Katerega boš?«
Simon je s pogledom smukal od ene banjice k drugi.
»Hmmm. Okus slane karamele ali skutne tortice,« se je odločal. »Mogoče bi pa kokos? Ne, pistacijo. Ne, stračatelo. Ne, ananas. Ja. Kepico ananasa, prosim.«
Stanka je urno kot strela smuknila v slaščičarno in se čez nekaj trenutkov vrnila s sladoledom. Pridržala ga je pred usti kot mikrofon in zapela:
»Simon, Simon, daj, nasmej se
in ne bodi črnogled.
Slabo voljo naj odžene
slastni, sladki sladoled.«
Izročila mu je kornet. Simon ga je obliznil in se skremžil.
»Ne tekne mi«, je potarnal. »Še vedno imam okus po tistem sesirjenem mleku. Kar ti ga pojej, prosim.«
Stanka je brata zaskrbljeno objela čez rame.
»Ne skrbi,« mu je rekla, »bova že kaj potuhtala.«
Odpravila sta se naprej, a kmalu ju je ustavila rdeča luč na semaforju. Ko sta čakala na zeleno, sta za seboj zaslišala lajež. Obrnila sta se in zagledala samojeda na povodcu. Mahal je z repom in pričakujoče strmel v otroka.
Stanka je opazila, da je bratec na široko razprl oči in v njih se je zalesketala iskra veselja.
»Kako lušten kuža,« je rekla mlademu moškemu, ki je v rokah držal povodec. »Ga lahko moj bratec malo počoha? Slab dan ima in mislim, da bi ga vaš kuža spravil v dobro voljo.«
Samojedov lastnik je prikimal in Simon se je zapodil k belemu kosmatincu. Psičkova toplina ga je pomirjala, in ko ga je čohal za uhlji, je začutil, kako slaba volja in težke misli kar polzijo od njega. Samojed ga je obliznil po licu in Simon ga je objel. Postalo mu je jasno, da dan vseeno ne bo tako slab, kot se je sprva zdelo.
In veste, kaj je takrat naredila Stanka? Brata, ki se je kar topil od veselja, je počohljala po skuštranih laskih in spet zapela:
»Simon, Simon, nasmejan si,
nič več nisi črnogled.
Slabo voljo ti odgnal je
ta kosmati samojed.«