Veverica Čopka ima gotovo najlepše urejen in pospravljen domek med vsemi živalcami v gozdu. Pod njeno duplino ni nikoli najti odvrženih lupin, iglice na smreki zlošči vsako soboto in celo praprot med koreninami raste v smeri vetra.

Tako je tudi tistega dne brkljala po kuhinji in gledala, ali bi se dalo še kaj izboljšati, ko je na vrhnji polici našla posodico z orehi. Pozorno si jih je ogledala, ovohala in nazadnje še enega poskusila.

»Hmm, lanski orehi,« je glasno razmišljala. »Še vedno so okusni, a treba jih bo čim prej porabiti.«

Le kaj naj z njimi? Za potico jih je bilo premalo, za palačinke ni imela prave moke, da bi jih pa kar tako pozobala, se ji je zdelo škoda. Ponosna je bila na mojstrovine, ki jih je spekla iz orehov, zato je v najdbi videla prav poseben izziv.

»Že vem!« je veselo vzkliknila. »Orehove kolačke bom naredila!«

»Jupi,« je zavriskalo pred njenim vhodom. »Obožujem kolačke.«

»O, gospa Šoja,« je bila Čopka presenečena. »Presenetila si me.«

»Ravno sem hotela vprašati, ali boš tudi danes kaj sladkega spekla,« je rekla Šoja.

»No … Orehe sem našla. Vendar jih ni veliko. Le za nekaj kolačkov jih bo.«

»Nič za to,« je rekla Šoja. »Ravno prav za prijateljici, ki posedita ob kavici, kajne?«

»Najbrž res,« je pokimala Čopka. »Seveda bom skuhala tudi kavico. Pridi popoldne …«

Potem je umolknila, kot bi hotela še nekaj reči.

»Kar povej do konca,« jo se spodbudila Šoja.

»Hm …« se je najprej obotavljala veverica. »Prosim te, da ne poveš nikomur. Običajno sicer rada povabim, a orehov je res malo …«

»Razumem, razumem,« ji je Šoja skočila v besedo. »Nikomur ne bom izdala. Kolački bodo najina skrivnost. Najina sladka skrivnost!«

In že je odletela.

Gospa Šoja je znala marsikaj, a v čuvanju skrivnosti ni bila ravno med najboljšimi. Skrivnost jo je hitro začela težiti. Najraje bi jo nesla domov in zaprla v skrinjo. Ko je na poti pod seboj zagledala ježka Bunkca, se mu je poskusila kar izogniti.

Prepozno. Ježek jo je že zagledal.

»Kam pa kam, soseda?« je vprašal.

»Malo se potepam,« se je v zadregi spreletavala Šoja. »Čakam, da mine čas do popoldneva, ko sem dogovorjena … eee … Toda to je skrivnost. Nikomur ne smem povedati.«

»Potem pa bolje, da tudi meni ne,« je pokimal Bunkec.

»Ne zameri,« je bilo nerodno Šoji. »Obljubila sem Čopki. To je samo najina skrivnost.«

»Seveda,« je rekel Bunkec. »Verjetno bo kaj novega spekla, kajne?«

»Eh,« je zavzdihnila Šoja. »Saj je vseeno. Ne vem, ali bo jed nova, bo pa vsekakor nekaj dobrega. Težava je v tem, da ima premalo orehov in ne more povabiti prav veliko gostov.«

»Razumem,« je dejal ježek.

»Veš kaj … Zdaj tako ali tako že veš. Gotovo se bo našel kak grižljaj tudi zate,« je rekla Šoja. »Se vidimo popoldne? In nikar nikomur ne povej!«

»Zmenjeno,« je obljubil Bunkec.

Tako sta šla vsak po svoje in skušala zadržati skrivnost. Bunkca je skrbelo zaradi orehov, zato je zavil k Jasni Jazbec. V njeni shrambi se je marsikaj našlo. Tudi orehi. Seveda mu jih je nekaj dala. Seveda je povedal, za kaj jih potrebuje. In seveda je bila naenkrat k Čopki povabljena še ona.

In njen soprog prav tako. In vedno lačna mladiča sta morala obvezno zraven.

Tudi Šojine težave s čuvanjem skrivnosti se niso kar tako nehale. Preden je prispela do gnezda, je za orehove kolačke veverice Čopke vedelo že pol gozda.

»Najbolje, da še sam kaj prinesem,« je sklenil zajček Šnofko in zavil velik kos korenčkove torte, ki mu je ostala od kosila.

»Če bo kolačkov zmanjkalo, se lahko še vedno posladkamo z marmelado moje babice,« je medved Godrnjavec odhlačal proti gozdni jasi.

»To bo odlična priložnost za preizkus mojega novega jagodovca,« se je še srna Pika napotila na travnik pred Čopkino smreko.

Veverica se je zagledala v množico, ki se je zbrala pod njeno duplino. Prav vsak je s seboj prinesel kako dobroto. Namesto prijetnega druženja v dvoje se je obetala prava veselica.

»No, toliko o najini skrivnosti,« se je z resnim obrazom obrnila k Šoji, ki se je v zadregi prestopala pred vhodom. »Še sreča, da sem spekla tudi narastek.«

»Oprosti,« je rekla veverici. »Drugič skrivnost raje zadrži zase.«

»Res? In zamudim najboljšo zabavo v gozdu, kaj?« se je nasmehnila Čopka in ji pomežiknila

Sladka skrivnost