“Joj, Matic, koliko časa se že igrava v peskovniku?” je Andraž vprašal prijatelja.

“Dolgo sva že tu,“ se je nasmehnil Matic. “Poglej, kaj vse sva že naredila. Ceste, take z ovinkom, pa grad, tri mostove in predor za tovornjake.“

“Tudi najine kanglice in lopatke ležijo vsepovprek,“ je dodal Andraž. “Utrujen sem.“

“Kako morajo biti utrujeni šele strici, ki delajo prave ceste, hiše in mostove,“ je razmišljal Matic. ”Delati morajo od jutra do večera, dolge dneve, tedne in mesece.“

“Veliko morajo jesti, da so močni.“

“In zgodaj morajo v posteljo, da niso utrujeni.“

“Skrbeti morajo za svoje orodje. Za lopate, bagre in nakladalnike. Da se kaj ne pokvari.“

“Andraž, kaj bi bil rad, ko boš velik?”

“Kaj pa vem,“ je odgovoril Matic. “Morda bom nekoč tudi jaz gradil prave zgradbe in ceste. Ljudje jih potrebujejo. Nekje morajo živeti. Tudi v šolo in vrtec moramo vsak dan. Zato potrebujemo ceste. In tunele. Predori so zelo zanimivi. Kaj če bi gradil predore. Skozi hribe, pod zemljo.“

“Jaz bi bil rad gasilec,“ je rekel prijatelj. “Kot gasilec lahko pomagaš ljudem. In na pomoč se pelješ s prižganimi lučkami in v velikem tovornjaku. In če komu na visoko drevo spleza mucek, postaviš dolgo lestev in ga rešiš. Ob tem lahko nosiš čelado, pa kisikovo masko in škornje.“

“Biti gasilec je lahko nevarno,“ je dejal Matic.

“Da, biti moraš pogumen,“ se je strinjal Andraž.

“Tudi če hočeš biti policist, moraš biti pogumen,“ je razmišljal Matic. “Loviti moraš lumpe. Spuščati se moraš znati po dolgih vrveh z letečega helikopterja. Obvladati moraš potapljanje, vedeti moraš, kako se razstavi bomba in kako se vozi motor.“

“O, da policist,“ je prikimal Andraž. “Ali pa bojevnik. Kot v starih časih, v pravljicah. To bi bilo šele zanimivo. Imel bi konja, oklep in meč. In jezdil bi od gradu do gradu ter iskal napete dogodivščine, renčave zmaje in princeske, ki bi potrebovale pomoč.“

“Bojevnik? Kaj pa vem,“ je menil Matic. “Če si bojevnik, se moraš bojevati, in to se meni ne dopade. Raje bi bil astronavt. Nekdo, ki potuje po vesolju ter odkriva nove planete, ozvezdja, galaksije.“

“Astronavt? To bi bilo krasno. Slišal sem, da morajo biti astronavti zelo pridni v šoli. Veliko se morajo naučiti, veliko morajo znati in marsikaj vedeti. Si vedel, da morajo astronavti tudi zelo dobro znati matematiko?“

“In tudi oni morajo biti zelo pogumni,“ je dodal Matic. “Da v drobni vesoljski ladji potujejo v neznano. Tja med planete, kjer lahko bivajo nenavadna bitja. Taka z lovkami, ki se prevažajo s hitrimi vesoljskimi plovili, ki streljajo laserje.“

“Tudi pilot bi bilo zanimivo biti,“ je razmišljal Andraž. “Pilot velikega potniškega letala, ki pelje družine na morje. Tudi piloti morajo veliko vedeti in znati. Zadnjič sem videl sliko pilotske kabine. Polna je gumbkov in stikal. Da letalo varno vzleti in pristane, moraš vse poznati kot svoj lasten žep.“

“Če te zanima vesolje in te je strah leteti, si lahko zvezdogled,“ je rekel Matic. “A v službo greš ponoči, ko se na nebu prižgejo zvezde. Imaš tak velik daljnogled, hm, kako mu že rečejo, aha, teleskop, s katerim gledaš in raziskuješ zvezde. Tega daljnogleda, no teleskopa ne moreš držati v rokah. Tako je velik, da mora biti pritrjen. Z njim lahko vidiš zelo daleč. Tako daleč, da lahko odkriješ kakšno novo zvezdo ali planet.“

“Veš, kaj bi bilo tudi fino delati, ko odrasteš,“ je prešinilo Andraža. “V kuhinji, kot kuhar. Zadnjič sem pomagal mami in krasno sva se zabavala. Iz različnih sestavin sva sestavila okusno torto. Tako, za prste obliznit. Cela hiša je omamno dišala. Kuhaš in pečeš lahko torte, pa kolačke, juhice, makarone, pite, zvitke, njam.“

“Naštela sva toliko poklicev, da ne vem več, kaj bi bil,“ je rekel Matic. “Vsi so tako zanimivi.“

“Še dobro, da sva otroka. Da imava še veliko časa, da se odločiva,“ se je nasmehnil Andraž.

“No, nekaj drži kot pribito,“ je resno povzel Matic. “Ostati morava prijatelja, da se bova zagotovo odločila pravilno.“

“Se razume,“ je prikimal Andraž. “Zdaj pa pospraviva igrače, morda naju bosta mami odpeljali na sladoled.“

Prijatelja sta se spogledala in se nasmehnila.

“Sladoled? Le kdo dela in kako nastane sladoled?”

“Morda pa bova, ko odrasteva, sladoledna mojstra.“ “Joj, Matic, koliko časa se že igrava v peskovniku?” je Andraž vprašal prijatelja.