Snežinka Debelinka

Prišel je ta dan, ko bo na vrata razreda potrkal stric Veter in se bodo snežinke odpravile na pot. Učenke komaj čakajo, Debelinko pa skrbi, kje neki bo pristala. Jo bo zaneslo, kamor si želi?

V razredu učitelja Obláka je bilo živahno kot še nikoli. Snežinke so se nemirno presedale in klepetale o tem, kaj bo prinesel dan, na katerega so se dolgo pripravljale. Učitelj Oblák jih je skušal pomiriti, a zaman. V razredu je bilo tako živahno, da se je moral glasno odkašljati in odločno spregovoriti.

»Drage moje, prišel je torej ta dan,« snežinke so se umirile in prisluhnile. »Dan, ki smo ga dolgo nestrpno čakali. Kmalu bo na vrata našega razreda potrkal stric Veter. Nežno jih bo odprl in podale se boste na dolgo pot.«

»Komaj čakam,« je prijateljici šepnila snežinka Debelinka.

»Tudi jaz,« ji je odgovorila sošolka.

»Veter bo najprej potrkal, da se pripravimo. Nato bo na stežaj odprl vrata,« je govoril učitelj Oblák. »In ve se boste v družbi na tisoče drugih snežink začele spuščati proti tlom. To bo zares nepozabna dogodivščina, ki si jo boste zapomnile za vedno. Vesel sem za vas. Vesel in hkrati tudi nekoliko žalosten.«

»Gospod učitelj, tudi jaz sem žalostna,« je rekla snežinka Debelinka. »Res je, da komaj čakam, da gremo tja ven, na nepozabni sprehod po zimskem nebu. A kaj ko to pomeni, da je konec naše šole, našega druženja.«

»Popolnoma te razumem,« je odgovoril učitelj.

»In skrbi me,« je priznala snežinka.

»Skrbi?« je zanimalo učitelja.

»Ne vem, kje bom pristala,« je odkrito povedala snežinka.

»Tega ne ve nihče,« se je spodbudno nasmehnil učitelj. »Kje si pa želiš pristati?

»Na prostranem travniku, blizu kakšnega vrtca, kjer otroci postavijo sneženega moža,« je iskreno odgovorila snežinka Debelinka.

»Jaz bi rada pristala na visoki smreki, da bi v luninem siju kot iskrica svetila v dolgih zimskih nočeh,« je dodala njena prijateljica.

»Na poledenelem jezu.«

»In jaz na ptičji hišici, da bi imela družbo.«

Snežinke so govorile druga čez drugo in v razredu je vnovič postalo živahno, kot v panju.

»Drage moje želim vam, da bi današnjo pot končale tam, kjer si najbolj želite,« je dejal učitelj Oblák. »In da se boste imele tam, kjer boste pristale, kar se da lepo.«

»Gospod učitelj, se bomo snežinke sošolke še kdaj videle?« je zanimalo snežinko Debelinko.

»Danes boste odšle vsaka svojo pot,« je resno odvrnil učitelj. »V tem razredu smo preživeli nepozabne dneve. Veliko smo se naučili, velikokrat smo se smejali, postali smo pravi prijatelji.«

»Pa se moramo res raziti?« je vprašala snežinka Debelika.

»Pod nami je svet, ki čaka na vas, da ga spoznate,« je odgovoril učitelj Oblák. »Svet, ki je velik, lep in prostran. Ne vem, če se boste še kdaj videle, zagotovo pa boste spoznale nove prijatelje, s katerimi vas čakajo nove dogodivščine. Na naš razred in skupne dneve boste vedno imele lep spomin.«

Na vrata je močno potrkalo. Snežinke so v pričakovanju utihnile.

»Podaj mi roko,« je snežinka debelinka šepnila prijateljici. »Držala te bom močno, dokler bom lahko. Kdo ve, morda nama uspe, da pristaneva blizu druga druge.«

»To bi mi bilo zelo všeč,« je rekla prijateljica.

Nato se je zgodilo. Veter je nežno odprl vrata razreda učitelja Obláka in snežinke so se začele spuščati proti zemlji.

Deželo bo prav kmalu prekrila debela snežna odeja in začela se bo zimska pravljica.