Sonjina skrivnost

Deklica sanja o zakladu, polnem dragocenosti. Ko zaide v podzemno jamo, se znajde pred vrati, kjer kače sss-stražijo zaklad. Ji bo uspelo ponoviti gesla za vstop? Sssa, ssse, sssi, ssso, sssu!

Nekoč je živela deklica Sonja, ki je sanjala, da bo našla pravi zaklad.

»V njem bodo same dragocenosti! Sami dragi kamni, biseri, safirji, svetleče krone …« je sanjarila. In zato je venomer stikala po vseh kotih in luknjah.

Nekega dne pa je zagledala skalno razpoko in pokukala vanjo. Bilo je temno, zato je počasi stopicala naprej, da so se ji oči privadile. Drsela je ob skalni steni in se premikala čedalje bolj globoko. Prispela je v podzemno jamo, polno kristalnih kapnikov in stebrov, ki so podpirali strop. Vse se je lesketalo in kapljice so se svetile, da je bilo svetlo kot podnevi.

»Kako nenavaden je podzemni svet,« se je čudila.

Zagledala je srebrna vrata in pred njimi nekaj strašnega. Strupena kača s tremi glavami je stražila vrata.

»Tukaj se skriva nekaj zelo posebnega, če je že stražar tako strašen. Verjetno straži zaklad.«

Bila je prepričana, da je to zaklad, o katerem že tako dolgo sanja, zato je nagovorila strupenjačo:

»Pozdravljena, kača strupenjača! Kaj se skriva za temi vrati?«

»Sssstražim največji zaklad!« so rekle vse tri glave.

»Smem naprej?«

»Sssseveda ne,« je siknilo troje glav hkrati.

»Kakšen pa je zaklad?« je vprašala Sonja.

»To je sssskrivnossst!« je siknila prva glava, ostale pa so se smejale: »S-s-s-s-s-s!«

»Če ponoviš vsa gessssla za vstop, se bodo srebrna vrata odprla in boš videla, kakšen je največji zaklad,« je rekla tretja glava.

»Ali so besede težke?« je skrbelo Sonja.

»Sssseveda ssso,« je siknilo troje glav.

»Posssslušaj, vsssako gessslo boš ssslišala sssamo enkrat,« je sikala prva glava.

»Poskusimo,« je rekla radovedna deklica. »Otroci, dobro poslušajte vse besede, da mi jih boste pomagali ponoviti, velja?«

»Moje gessslo je: sssa, ssse, sssi, ssso, sssu.«

»Otroci, pomagajte mi. Kako že gre? Sssa, ssse, sssi, ssso, sssu.«

In prva glava je zaspala.

Druga je siknila: »Moje gessslo je: sssa-sssa, ssse-ssse, sssi-sssi, ssso-ssso, sssu-sssu. Pa ponovi, če sssi sssi zapomnila.

»Otroci, dajmo skupaj! Sssa-sssa, ssse-ssse, sssi-sssi, ssso-ssso, sssu-sssu.«

In druga glava je zaspala.

Tretja pa je bila bolj prebrisana. »Ugani besedo na prvi glasss, je rekla.

»Sss…,« je razmišljala Sonja. »Sssonja?«

»Ne.«

»Otroci, pomagajte mi! Sani? Sito? Sir? Sol? Slon? Svet? Sulica? Sonce?

»Sssonce?!« je siknila tretja glava in odprla srebrna vrata.

In kaj je videla Sonja? Skozi okno je posijalo sonce.

»Sonce? To je največji zaklad?« je bila presenečena.

»Brez ssssonca ne bi bilo ničesssar,« je siknila tretja glava in zaspala.

»Res je!« je rekla deklica in odhitela iz jame. Zunaj jo je čakalo sonce in jo pobožalo. Zapela je pesmico:

»Sonce se smeje,

ves svet pogreje,

solze obriše,

sence izbriše.«

»Sonce je res največji zaklad in za vse ga je dovolj!« je rekla Sonja in se zasmejala, sonce pa ji je pomahalo.