Špelin štor

Škratinja si uredi dom v štoru in povabi prijatelje. Pridejo živali, ki se imenitno zabavajo z besednimi igrami: Špela, špila, špula, šoja, šija, šaja, miška, piška, hiška. Toda, kje so škrati?

V nekem gozdu je živela škratinja Špela, ki si je dom ustvarila pod štorom.

Štor ni bil videti velik, a za majhno Špelo je bil pravo razkošje! Imel je štiri prostore, od katerih je bil največji prostor soba za goste. Ko jo je urejala, se je veselila, kako bodo škratki in škratinje prihajali na obisk in ostajali pozno v noč ter peli škratovske pesmi.

Špela je izdelovala pohištvo. »Zapojte z mano!« je rekla in si pela:

»Ša-ša-ša-ša, še-še-še-še,

Špela hišico ima.

Ša-ša-ša-ša, še-še-še-še,

Špela se na vse spozna!«

Kmalu je bil njen dom pod štorom končan in čas je bil za obiske. Špela je spekla piškote in čakala … čakala … čakala. Potem se je naveličala čakanja in napisala vabilo.

»Vabljeni k Špeli na piškote.« je napisala in vabilo pripela pred vhodna vrata.

Kmalu je potrkalo. Prišla je šoja.

»Pozdravljena, šoja!« je prijazno pozdravila škratinja in jo povabila naj vstopi, ko je spet potrkalo.

»O, miška!« je bila Špela vesela obiska. »Kar naprej!«

Spet je potrkalo in prišel je še divji prašič. »Slišim, da so na mizi piškoti,« se je oblizoval.

»Seveda! Za vse jih bo dovolj,« je rekla Špela in ga povabila, naj vstopi. »O, kako di-ši-ši-ši-ši-šijo!« se je oblizoval prašič.

»Čudno, toliko gostov, pa nobenega škrata,« se je čudila škratinja.

Gostje so bili navdušeni nad njenim domom in so se silno zabavali. Igrali so se besedne igre in ponavljali: »No, ponavljajte tole: Špela, špila, špula. Ali pa tole: Šoja šija šaja. Miška piška hiška.« Krohotali so se in si pripovedovali smešnice, da so se od smeha valjali po tleh in vpili: »Še! Še! Šeee!«

Zvečer so se zahvalili za gostijo, se poslovili in odšli. Špela je bil zadovoljna, čudilo pa jo je, da ni bilo na obisk nobenega škrata.

Naslednji dan je šla na obisk k škratom, ki so živeli v bližini.

»Včeraj smo se tako zelo zabavali! Škoda, da te ni bilo,« je rekla Špela sosedi, škratinji Nuši.

»Škratje ne sodimo pod štor,« je Nuša zavihala nos. »Verjetno smrdi.«

»Ah, tvoje stanovanje je vlažno,« je menil škrat Jaša, ki je živel na jelši.

»Saj bi prišel, ampak predaleč si,« je rekel škrat Štefan, ki je stanoval v mušnici.

Špela je bila razočarana in je odšla domov. Med potjo je srečala miško, ki se je še vedno smejala zaradi smešnic, ki jih je slišala pri njej.

»Zakaj pa si tako skrušena?« je vprašala Špelo.

»Škratje nočejo k meni na obisk. Imajo cel kup izgovorov,« je potožila.

Miška je malo pomislila, nato pa rekla: »Ne skrbi! Ljubosumni so. Bodo že prišli, če bodo hoteli. Medtem pa ti bomo drugi delali družbo.«

In res. Naslednji dan so se šoja, miška in divji prašič spet zabavali s Špelo. Spet so si pripovedovali smešne zgodbe in se smejali: »No, ponavljajte tole: Ša-ša-šah! Še-še-šema! Šo-šo-šola. Šu-šu-šunka! Ali pa tole špe-špe-Špela! Kako smešno! Še! Še! Še!«

Sosednji škratje so postali radovedni in so počasi, drug za drugim prišli na obisk: škrat Jaša iz jelše, škrat Štefan iz mušnice in škratinja Nuša iz soseščine. Ogledali so si domovanje pod štorom in potem priznali: »Lepo je, prav nič ni vlažno, vse tako prijetno diši in samo to je važno, da je dovolj prostora za prijatelje.«

»Tako je!« se je razveselila Špela in poklicala še šojo, miško in divjega prašiča. »Za vse je dovolj prostora!«

Miška je v košari prinesla lešnike, divji prašič je postregel s hruškami in šoja je skuhala šipkov čaj. Škratje so se spogledali in žal jim je bilo, da so bili tako zavistni. »Lepo je, če ima kdo tako prijeten dom, še lepše pa je, če se lahko oglasiš na obisk,« je rekla Nuša, Štefan in Jaša pa sta prikimala.

»Iši, iši, iši, a se gremo slepe miši?« je predlagal Jaša.

»Ne, raje takole. Šiš, šiš, šiš, ti loviš! Uš, uš, uša, naj lovi Nuša!«

Špela je bila neskončno vesela. Do poznega večera so se igrali, plesali in zraven peli.

Zapojmo vsi skupaj!

Ša-ša-ša-ša, še-še-še-še,

Špela lepo hišo ima.

Ša-ša-ša-ša, še-še-še-še,

Špela se na vse spozna!

Iš-iš-iš-iš, aš-aš-aš.

zdaj prijatelje imaš.

Iš-iš-iš-iš, aš-aš-aš,

z njimi vsak dan se igraš!

Špela pa jim je zapela nazaj:

»Ša-ša-ša-ša, šu-šu-šu,

plešem, pojem, juhuhu!

Ša-ša-ša-ša, šu-šu-šu,

ko prijatelji so tu!«