Tomi je imel to zimo strašansko smolo. Ko se je vračal iz šole, mu je spodrsnilo na ledu, in zlomil si je nogo. V bolnišnici so se odločili, da ga bodo za teden dni obdržali na bolniški postelji. Kako težko je bilo ležati pri miru in zreti skozi okno na pobeljene ulice, strehe in drevesa.

Tomi je dopoldan velikokrat zaprl oči in si predstavljal, kako enkratno bi se bilo sankati, smučati in se kotaliti po zasneženem bregu. Ali pa postaviti sneženega moža in se kepati. Zvečer bi prišel domov, kjer bi ga čakali skodelica toplega čaja in odeja, da bi se ogrel.

A ko je odprl oči, je še vedno ležal v bolniški postelji z nogo v mavcu.

Popoldan je bilo lažje. Vsak dan ga je obiskal prijatelj Maj. Z njim se je bilo mogoče pogovarjati o vsem, kar zanima fante. Tudi o superjunakih.

»Maj, kako postaneš superjunak?« je zanimalo Tomija.

»Takšen se rodiš. Ali pa se ti zgodi nekaj nenavadnega. In potem dobiš supermoči,« je na glas razmišljal prijatelj.

»Kaj vse bi lahko počela, če bi imela supermoči,« je sanjaril Tomi. »Tole zlomljeno nogo bi v trenutku zacelil. Z enim dotikom bi bila zadeva rešena. Še danes bi odšel domov.«

»Pa bi res odšel tja?« ga je vprašal Maj. »Če bi bil jaz superjunak, ne bi odšel domov. No, domov bi šel, da bi povedal, da grem na potep. In nato … nato bi poletel s pticami. Na drugi konec sveta. Tja, prek širnih puščav in nad pragozdove, čez oceane, na samotni otok. Kjer je toplo in bi se lahko kopal. Juhu.«

»Tudi jaz bi letel. Švigal bi kot veter,« se je nasmehnil Tomi. »Nevidno. Zdaj sem, zdaj tja. Okoli vogalov, pod mostovi, skozi krošnje dreves. Hitro, hitreje, najhitreje.«

»In klepetal bi z živalmi,« je rekel Maj. »Razumel bi, o čem klepetajo sloni. Kaj sanjajo žirafe in kako je tam globoko pod vodo. To bi mi povedal stric sinji kit.«

»Stric sinji kit,« se je zasmejal Tomi. »Kita bi lahko dvignil z eno roko, ga požgečkal in mu voščil srečno novo leto.«

»Kot superjunaka bi lahko pomagala tistim, ki potrebujejo pomoč,« je zamišljeno šepnil Maj. »Tistim, ki nimajo doma, bi ga pomagala zgraditi.«

»Nahranila bi tiste, ki so lačni.«

»Oblekla tiste, ki jih zebe.«

»Potolažila tiste, ki jih je strah.«

»In na nebo bi narisala mavrico,« je nadaljeval Maj. »Kadar bi hotela, bi iztegnila roko, in mavrica bi bila tu.«

»In znala bi čarati in čarala bi le dobre čarovnije,« je našteval Tomi. »Dotaknila bi se rož, da bi cvetele v najrazličnejših pisanih barvah. Tudi pozimi.«

»In rože bi lahko spremenila v sladoled! V čokoladni sladoled.«

»V čokoladni in jagodni sladoled, s smetano,« je dodal Tomi.

»Maj, misliš, da superjunaki lahko ustavijo čas?« je zanimalo Tomija

»O, seveda,« je odgovoril prijatelj.

»Potem bi ustavil čas, da bi lahko za vedno ostala otroka. Superjunaška otroka, ki lahko počenjata, kar želita.«

»Kot Pika Nogavička?«

»Tako nekako,« je prikimal Tomi.

Prijatelja sta za nekaj trenutkov molče sedela na bolniški postelji. Iz neba je začelo tiho snežiti.

»Maj, veš kaj?« je čez čas spregovoril Tomi. »Ti si pravzaprav že superjunak.«

»Superjunak? Jaz?« ga je vprašujoče premeril prijatelj.

»Odkar sem si zlomil nogo, si vsak dan pri meni na obisku. Ko si tu, ustaviš čas. Dolgčas se skrije in v sobo vstopijo dogodivščine. Čeprav moram biti pri miru, to sploh ni tako hudo! Če to ni superjunaško, potem pa res ne vem, kaj je.«

»Ne vem, če je to ravno superjunaško,« se je nasmehnil Maj. »Rekel bi, da je to … da je to …«

»Superprijateljsko?«

»Morda,« je prikimal Maj. »Tako je, kot mora biti. Saj bi tudi ti ravnal enako, kajne?«

»Seveda bi. Komaj čakam, da se mi noga pozdravi. Pred nama so številne dogodivščine, ki se jih veselim. Tudi zato, ker bom imel ob sebi takšnega prijatelja, kot si ti. Prijatelja, ki mi stoji ob strani v dobrem in slabem in ki bo pazil name ne glede na to, kam bova šla in koga bova srečala.«

Super prijatelja