Tihomir iz Strahomira

O pripovedovalcu

Za projekt Lahko noč, otroci! In dobro jutro, čustva! so se v vlogi pripovedovalcev izkazali priznani slovenski igralci Jurij Souček, Boris Cavazza, Maja Končar, Janez Hočevar in Marijana Brecelj.

Glas Jurija Součka je spremljal že mnoge otroške vsebine. Na televiziji je dolga leta zabaval najmlajše gledalce v znanih risankah kot sta Palček Smuk ter Pipi in Melkijad.

Večkrat nagrajen igralec in režiser Boris Cavazza se je v svoji karieri spopadal z zelo raznolikimi vlogami. Vzporedno z uprizarjanjem gledaliških junakov se je dokazoval tudi v filmski industriji.

Priznano igralko Majo Končar lahko že od leta 1988 stalno spremljamo v ljubljanski Drami, občasno pa tudi v drugih gledališčih po Sloveniji, v TV nadaljevankah in na filmu.

Janez Hočevar je poznejši del kariere namenil predvsem celovečernim filmom in televiziji. Poznan je po odlično odigranih vlogah v Naši mali kliniki in Usodnem vinu.

Z več kot 100 gledališkimi in več kot 50 televizijskimi vlogami Marijana Brecelj velja za starosto slovenskega igralstva. Čeprav je od leta 2010 upokojena, je na področju igre še vedno zelo dejavna.

O avtorju

Ida se v svojih pripovedih dotika tako osebnih problemov kot tudi bolečih družbenih tematik. Njene zgodbe so namenjene tako odraslim kot otrokom.

Avtorica pravljic Ida Mlakar Črnič
O ilustratorju

Polona je ilustratorka in slikarka, ki aktivno ustvarja doma in v tujini. Pri upodabljanju pravljičnih svetov sta ji v veliko pomoč hčeri Ema in Mima.

Ilustratorka pravljic Polona Lovšin
Preberi pravljico

V hosti blizu Strahomira je živel medved po imenu Tihomir. Če nekomu rečemo, da je pogumen in močan kakor medved, je to pohvala. A Tihomir ni bi tak. Bil je pravo nasprotje pogumnega medveda. Z eno besedo: bil je boječka. Pravi zajček plahunček v medvedjem kožuhu. Najraje je posedal pred svojo hišo, zalival gredico medene detelje in ujčkal svoj mir. Nikoli ni šel prav daleč od doma, ker ga je bilo strah. Česa? Da bo srečal zverino grdino? Ne! Da bo srečal soseda in bo moral z njim spregovoriti kakšno besedo. Bil je tako sramežljiv in plašen, da ni imel pojma, o čem bi se lahko pogovarjal. Še lastne sence ga je bilo strah. Pa je nekega dne prineslo mimo zajca Ljutovida, ki je bil za razliko od Tihomira bojevit in predrzen, bahav in glasen in se je grozno rad pogovarjal. Hodil je po obiskih, pa če so ga povabili ali ne, se hvalisal, krohotal, opravljal in zabavljal, imel je vedno zadnjo besedo in v tuji hiši počenjal traparije in kozlarije. Vsi so ga bili že do grla siti. »A te ni nič strah, ko tako rogoviliš naokrog,« so ga spraševali hostarčki. »Ostani včasih raje doma. Nekega dne te bo začopatila zverina grdina«. »Ne, kje pa,« je odgovarjal Ljutovid, »jaz se nikogar ne bojim, saj imam dolge noge, najdaljše v vsej hosti.« In tako je nekega poletnega dne Ljutovidu zmanjkalo obiskovancev. Ker ni bilo nikogar doma? Kje pa. Zmanjkalo mu jih je, ker je sosedom zrasel čez glavo. Vsak je imel svoje delo, opravek ali obisk, pa so ga namenoma preslišali in se mu niso oglasili, če je potrkal na vrata. To sicer ni bilo lepo, je pa to edini način, da se sitneža odkrižaš. In tako je zajcu Ljutovidu ostal samo še medved Tihomir. Nikoli ga še ni obiskal in tudi ni imel pretiranega veselja, da bi ga. Tihomir sploh ni bil prava družba zanj, je menil zajec. Z njim že ne bo mogel v nedogled čvekati in počenjati traparij, a kaj, ko je bil sedaj edini možen sogovornik. »Dal mu bom nekaj koristnih nasvetov, kako se znebiš strahu,« je tuhtal zajec. In je potrkal na Tihomirjeva vrata. »Hej,« je zavpil zajec, »Tihomir, odpri, prišel sem na obisk. Rad bi ti nekaj povedal.« Tihomir se je skril za zaveso in gledal bahavega Ljutovida pred vrati. Kaj na stori? Kar nenadoma je vdrl v njegov mir. To se še ni zgodilo. No, bila je neka mravljica, še sam ne ve, kako je zatavala v njegovo hišo. Skrila sta se vsak v svoj kot in dolgo časa nista rekla niti mu, tako sta se prestrašila drug drugega. »Ali si ti navadni rjavi medved?« je nazadnje izdavila mravljica. »Mene je medvedov strah. Velike šape imajo in sploh ne gledajo, kod tacajo. Mimogrede bi me lahko pohodil.« Tihomir je molče šel v shrambo in ji na tla postavil lončeku medu. In sta postala prijatelja. Prav veliko nista govorila, a sta se vseeno dobro razumela. Zvečer je mravljica rekla: »Tihomir, z majhno pomočjo se tudi prestrašeni medved lahko spremeni v junaka.« Zjutraj pa je ni bilo več. Tihomir je pogrešal njeno družbo. Hotel jo je vprašati, kaj mu je hotela povedati. Tuhtal je, a se ni mogel ničesar domisliti. Zdaj bi mu kakšna rešitev prišla prav. Pred njegovimi vrati je stal zajec Ljutovid in Tihomir mu bo moral povedati, da ga je strah in sram govoriti z njim, ampak kako, če si pa ne upa? Zajec je butal in rogovilil pred vrati, se glasno repenčil, ker mu Tihomir ni odprl vrat, in poskakoval s tace na taco od nestrpnosti. »Pohiti že, Tihomir,« je kričal Ljutovid, »lulat me! Če mi ne boš odprl, se bom polulal pred tvojo hišico.« »Kdo se pa tako dere pred Tihomirovo hišico,« je zaskrbelo čapljo Ojojo. »Spet zajec Ljutovid,« je zanergal do vratu zaposlen bober Brzina, a takoj pustil svoje opravke in stopil do Tihomirjeve hišice. »Kaj je zdaj,« je rekel bober. »Se je kaj zgodilo? Je treba prevrniti hišico na glavo, jo razstaviti na koščke in jo potem še enkrat na novo zgraditi? Kdaj začnemo?« »Ojoja,« je rekla čaplja Ojoja, »že zjutraj sem imela strašen glavobol. Nekaj hudega se je zgodilo, vem, vse kosti me bolijo.« Bober Brzina je postajal nestrpen: »Kaj zdaj? Če nimamo pametnejšega dela, se meni mudi.« »Hej,« je zaklical zajec ponovno. »Trije smo pred vrati, Tihomir. Bober Brzina, čaplja Ojoja in jaz, zajec Ljutovid. Zakaj ne odpreš?« Tihomirja je postajalo vse bolj strah. Trije so! Kaj pa zdaj? »Strah me je,« je rekel Tihomir nazadnje. »No, saj zato smo pa tukaj,« je rekel zajec. »Da ti pomagamo premagati strah. No, za bobra in čapljo ne vem, ampak mene ni nikoli strah. Spusti nas noter.« Tihomir je previdno odprl vrata in trije obiskovalci so vstopili. V hišici je bilo vse čisto in urejeno, prav nič podobno brlogu navadnega rjavega medveda. In na mizi je stal šopek pisanih cvetic. »No, če že govorimo o strahovih,« je rekel bober Brzina, ki je takoj prešel k stvari: »Vsi jih imamo. Tudi mene je večkrat strah.« »Česa pa?« je bil firbčen zajec. »Da bi mi bo zmanjkalo časa,« je rekel bober Brzina nataknjeno in pogledal naokrog, če bi se dalo kje kaj postoriti. Strah me je, da bi samo posedal naokoli, govoričil traparije in zapravljal čas. Ja, tega me je strah, zajec. Pa tebe? Adijo!« In je odbrzel na bobrišče. »Tudi mene je strah,« je povzela Ojoja. »Strah me je, da mi bo zdravnik rekel, da sem čisto zdrava, ko pa dobro vem, da nisem. Veš, zajec, tudi ti bi moral kdaj tako razmišljati.« Zajec Ljutovid je v zadregi pomigal z brki. »Domov grem,« je rekla Ojoja in odtavala k mlaki. »Pusti ju, naj govorita, kar hočeta«, je rekel zajec. »Bober Brzina je deloblaznež, čaplja Ojoja pa namišljena bolnica. Ti bom jaz povedal, kako pregnati strah. Mene ni ničesar strah. Poglej!« Zajec Ljutovid je skočil pokonci in zatopotal s svojimi podplati, da se je vaza s pisanimi cveticami zamajala in zgrmala na tla. Tihomirjeva najljubša vaza. Medved Tihomir se je pomaknil v kot. Zdaj bi pa res moral zbrati ves pogum in zajcu Ljutovidu povedati, da ga ima dovolj. Kako bi mu zdaj prišla majhna pomoč, da bi se iz prestrašenega medveda spremenil v junaka. A se ni zgodilo nič. Tihomir se je še bolj stisnil k steni in nenadoma ga je nekaj silno zapeklo in ugriznilo v zadnjo plat. Uf, kako grozno ga je zaskelelo. Tihomir je poskočil in zarjovel, da se je njegova hišica nagnila na stran, zamahnil je s šapami in stekel naravnost proti zajcu. Poskakoval je kakor pobesnel, tako ga je skelelo. Zajcu Ljutovid pa je v trenutku uplahnil pogum in je postal čisto majhen in prestrašen zajček. Nabrusil je podplate ter jo ucvrl v sosednji gozdiček, daleč stran od Strahomira. Pa saj so mu vsi govorili, da bo nekoč srečal zverino. Tihomir pa je stopil v shrambo in prinesel velik lonček medu. In potem sta s prijateljico mravljico med večerjo mirno spregovorila o tem in onem.