Na robu mesteca je v lepi veliki vili, obdani z vrtom in parkom, živela grofica Leopoldina. Govorilo se je, da ima na kupe denarja in dragocenosti, a živela je skromno in preprosto ter se držala bolj zase. Ni imela sorodnikov, na pošti ni nikoli ne prejela ne oddala nobenega pisma.

»Le komu bo zapustila vse svoje bogastvo?« so se spraševali meščani.

Med njimi so bili tudi takšni, ki so se ji, upajoč na dediščino, prilizovali in se ji celo vsiljevali. A vdova se je vseh podrepnikov obzirno in spretno otepala. Na obiske v vilo so zahajali le redki, zanesljivi prijatelji. Ob petkih zvečer pa je kartala z županovim sinom Alfonzom, čeprav je vedela, da je lenuh in zapravljivec. A bil je uglajen in ji je znal pihati na dušo.

Življenje v malem mestu je teklo mirno, nikoli se ni zgodilo nič posebnega.

Do tistega jutra, ko je branjevka navsezgodaj vlekla voziček z zelenjavo na mestno tržnico in pri grofičini vili postala, da bi počila in si napasla radovednost. O, tokrat je imela kaj videti! Na stopnišču pred vrati vile so sedele tri lepe deklice, približno istih let, in grizljale jabolka.

Branjevka je pohitela, da bi raznesla vznemirljivo novico. In kje je najboljši prostor za širjenje novic, če ne na tržnici. Kmalu je vse mesto vedelo, da ima grofica obiskovalke, in vsi so se spraševali, kdo so.

Deklice so bile osirotele daljne sorodnice grofičinega konjarja in kočijaža Petra. Grofico je prosil, ali smejo živeti pri njem v stanovanju nad hlevom, dokler jim ne najde dobrega doma.

»Zakaj bi se stiskali v tvojem stanovanju, če pa je v vili toliko praznih sob,« je dejala grofica Leopoldina. »Hiša potrebuje malo veselja.«

Deklice so bile mile in so ji hitro prirasle k srcu. Izkazalo se je tudi, da ima vsaka od njih poseben dar.

Flora, najstarejša med njimi, je čutila z rastlinami in ob njenem dotiku je vse zelenelo in cvetelo. Grofičin vrt ni bil še nikoli tako bujen. Srednja sestrica Pina se je razumela z živalmi. Ptice so ji sedale na rame, metulji so jo obletavali, grofičine kokoške so se ji pustile božati in nesle večja jajca kot poprej.

Najmlajša Sanja je angelsko lepo pela in imela nenavaden čut za ljudi, kot da bi jim brala misli. Ko je prvič srečala županovega sina Alfonza, je prebledela in zbežala v svojo sobo. Grofici Leopoldini je pozneje povedala, da se ga boji, ker ni iskren in naklepa nekaj slabega.

»Alfonza poznam še od takrat, ko je bil v plenicah,« jo je mirila Leopoldina. »Ni ravno za zgled, a po srcu ni slab. Ni se ti ga treba bati.«

Toda Sanja se mu je vseeno izogibala in ga le od daleč nezaupljivo opazovala.

Minil je mesec dni, kar so deklice stanovale v vili, ko je konjar Peter stopil pred grofico in jo seznanil, da je našel primeren dom za svoje male sorodnice.

»Ni govora!« je rekla Leopoldina tako odločno, da je Peter v zadregi začel v rokah mečkati klobuk, ki ga je bil iz spoštljivosti do gospodarice prej snel z glave.

»Zaprezi kočijo, gremo do mestnega urada!« je vzkliknila grofica. »Skrajni čas je, da uredim papirje. Floro, Pino in Sanjo bom posvojila. To so moje tri sreče in nikomur jih ne dam. Ti je prav?«

Petru so oči zasijale od radosti in ni se mogel nehati zahvaljevati svoji milostni gospe. Med potjo do mesta se je ves čas smehljal kot sonce, Sanja pa je tiho prepevala s svojim čudovitim glasom, da so se vse glave občudujoče obračale za kočijo. Jok dojenčkov za okni hiš je na mah potihnil, ko so se peljali mimo.

Bili so skoraj že na cilju, ko so se na križišču z glavno cesto skoraj zaleteli v poštni voz. Poštar je ravno tistega dne dobil novega konja, ki ni bil vajen mestnega vrveža, in je podivjal. Vzpenjal se je na zadnje noge, brcal in rital; malo je manjkalo, da ni prevrnil voza s poštarjem vred.

Pina mu je nežno zaklicala: »Ššš, lepi konjiček, vse je dobro!«

In konj je obstal, sklonil glavo in mirno povlekel voz iz križišča. Poštar pa je še dolgo strmel za grofičino kočijo in se čudil.

Čudili pa so se tudi meščani, ki so se gnetli pred mestnim uradom. Tam je rasla stoletna lipa – mestni ponos –, a je odmirala in se sušila in nihče od vrtnarjev ji ni znal pomagati. Flora pa je objela njeno mogočno, grčasto deblo in suhe veje so na mah začele brsteti. Meščani so ostrmeli.

Darovi grofičinih treh sreč so tako prišli na dan, Alfonzu pa je prišlo na uho tudi to, da namerava grofica Leopoldina osirotele deklice posvojiti.

'Presnete pritepenke! Adijo, bogata dediščina!' je pomislil in sklenil, da mora to neumnost preprečiti.

Najprej je poskusil pri očetu županu doseči, da onemogoči posvojitev.

»Sinko, če milostljiva grofica tako želi in je trdno odločena, po zakonu ni prav nikakršnih ovir,« je župan preslišal vse njegove ugovore in nejevoljno dodal. »Ne vtikaj se v zadeve, ki se te ne tičejo! Raje se končno že loti kakšnega pametnega in koristnega dela!«

Alfonzu pa delo seveda ni dišalo. Na vrat na nos je odhitel k mestnemu sodniku in ovadil uboge deklice, češ da so čarovnice in sleparke. Kot dokaz je navedel, kar so videli in doživeli meščani. Da ob Sanjinem petju dojenčki sladko zaspijo in da so odrasli kot uročeni. Da Pina z nekaj besedami lahko pomiri podivjanega konja in da Flora z dotikom oživlja odmrla drevesa. Sodnik je vse to kajpak že vedel in je brez obotavljanja razsodil.

»Tudi če so čarovnice, so njihove čarovnije dobre. V mestu bi si želel samo še več takih,« je krepko udaril s sodniškim kladivcem po deščici in Alfonza odslovil.

Tri sreče so grofici in mestu res prinašale samo srečo in veselje. Sreča pa se je nasmehnila tudi Alfonzu. Na loteriji je priigral glavni dobitek in se takoj odselil v eno najlepših letovišč na zemlji. Kopal se je v denarju, a zares srečen ni bil nikoli.