Troli in matematika

Pet trolov telebanov si nabere gob. Da bi si jih pravično razdelili, jih morajo prešteti, a matematika jim ne gre. Ko jim skoraj uspe s ti-to, ti-to, ti-to, ti-to in ti-to, se spet zmedejo.

V nekem gozdu je živelo pet trolov. To so bili gozdni telebani, ki so si vrtali po nosu in počeli same traparije. Enkrat so lovili veter, drugič pa metali kamne v oblake, dokler jim niso prileteli nazaj in z buško okrasili njihove trde betice. Potem so se z glavo zaletavali v skale in se jezili: »Av! To, to, to boli! Ti, ti, ti butasta skala!« Z buškami in lačni so se odločili, da je čas za malico. Nabrali so štorovke; to so gobe, ki rastejo na štorih  in jih šteli, da si jih bodo lahko razdelili. »Takole. Ta, ta, ta, ta, ta,« je štel prvi. »Štejte z mano, da bo prav. Ta, ta, ta, ta, ta.«

»To ni prav,« je trdil drugi in štel po svoje: »Preštel sem to, to, to, to in to gobo. Dajmo še skupaj. To, to, to, to in to.«

»Ne, tako ne gre. Preštejmo najprej nas, trole, potem pa razdelimo,« je rekel tretji in štel: »Ti, ti, ti, ti, ti. Še enkrat, skupaj. Ti, ti, ti, ti, ti.«

»Hm,« so se potrkali po trdih buticah. »Matematike ne znamo, štetje nam ne gre. Najbolje, da gremo spat,« je rekel prvi in legel pod hrast.

»Dobra ideja,« se je strinjal drugi in legel na travo.

Tretji trol je vzel lopar in skušal igrati tenis. A kaj, ko je žogico z loparjem odbil, nazaj pa ni prišla. Popraskal se je po ušesih in se spraševal, kaj je narobe z loparjem. »Ta tenis je zanič!« je zaključil. »Raje bom metal lesene trske v tarčo ali pa lovil metulje.«

Odločil se je za metanje trsk v tarčo, ki jo je pritrdil na hrast pod katerim je spal prvi trol.

»Avč!« je zavpil prvi trol, ko se je trska namesto v tarčo zarila v njegovo zadnjo plat. »To ni prijetno!«

»Kako sta trapasta,« je zmajeval z glavo četrti trol, ki se je odločil naučiti matematiko. Na tablo bi rad napisal številke. »Hm, kakšne pa so številke. Kako se napiše številka za TA in kako za TO? Hm … kako težka je matematika!« je nazadnje ugotovil in vrgel tablo na tla.

»Tutu, tutu, tutu!« je najmanjši trol tulil, kot bi igral na tubo.

»Kaj pa tuliš?!« je zarjul prvi trol.

»Lačen sem,« je potožil najmlajši trol.

»Ne moremo ti pomagati. Nihče ne more prešteti gob in jih razdeliti tako, da bo prav za vse.«

»Bom jaz preštel gobe in trole. Takole: ti- to, ti- to, ti- to, ti- to in ti-to,« je mali trol vsakemu dal po eno gobo štorovko. In res! Pet štorovk in pet trolov je bilo in vsak trol je dobil eno štorovko.

»Kako ti je pa to uspelo?« Troli so ga tok-tok-tok potrkali po glavi. »Brihta! Nauči še nas šteti.«

»Takole. Ta je zate, ta je zate, ta je zate,  ta je zate in ta je moja.« In vsak trol je imel eno štorovko.

»Aha,« so rekli troli in prvi trol je še enkrat preštel popolnoma enako: »Ta je zate, ta je zate, ta je zate, ta je zate in ta je moja. O, to pa ni prav! Zdaj imaš pa ti skoraj vse, mali trol in mi vsi skupaj pa samo zadnjo.«

Najmlajši trol je zmajal z glavo: »Ne, ne tako!«

»Prav, pa poskusimo takole,« je začel mali trol. »Ta je zame,« je pojedel prvo štorovko, » in ta je zate«. Drugo gobo je dal prvemu trolu. »Ta je zame,« je nadaljeval mali trol in pojedel tretjo gobo. »In ta je zate!« je dal četrto gobo drugemu trolu.

»Ta je zame,« je rekel in pojedel peto, zadnjo gobo, »in gob ni več. Premalo jih je,« je odločil.

»A zato jih nismo mogli prešteti?!« se je posvetilo najstarejšemu trolu. »Ker jih je bilo premalo!«

Troli so si prikimali: »Tristo trolov, prav imaš!«

»Pojdite jih nabrat!« je odredil najmlajši trol.

»Kaj pa ti?« so ga vprašali.

»Jaz sem že sit in grem spat,« je zazehal mali trol in se pobožal po trebuhu.

»Oh, kako je to trapasto!« so se smejali starejši troli, ko so nabirali gobe. »Mali trol pravi, da je sit, čeprav je bilo gob premalo.«

Pa so nabirali gobe in jih šteli, kot troli znajo: »Ta, ta, ta, ta, ta, še ti, ti, ti, ti, ti, ti, pa to, to, to, to, to, in te, te, te, te, te, da jih ne bo spet premalo.«

Verjetno so še vedno v gozdu in nabirajo gobe, saj še zdaj ne vedo, če so jih nabrali dovolj.