Uboga gospa Šoja

»Zaupko, Zaupko!« je navsezgodaj potrkalo na domek zajčka Zaupka. »Ali še spiš?«

»Zdaj ne več, gospa Šoja,« je Zaupko stopil med vrata. »Dobro jutro.«

»Prav nič dobrega ne vidim,« se je prestopala Šoja.

Zaupko je potrpežljivo čakal, da obiskovalka pove več. Šoji je redko zmanjkalo besed in nikoli za dolgo.

»Veš, eee,« je bila v zadregi. »Za veverico Čopko gre. Saj jo poznaš?«

»Največjo mojstrico peke daleč naokrog? Le kdo je ne bi poznal!«

»Ja, to, ekhm,« se je odkašljala Šoja. »Nekaj je narobe z njo.«

»Torej potrebuje pomoč ona in ne ti?«

»V bistvu obe. Mislim, da sem se ji nekaj zamerila.«

»Zakaj tako misliš?« je Zaupka vse bolj zanimalo. »Je kaj rekla?«

»Ne, ne. Samo od Jasne Jazbec sem slišala, naj grem čim prej k Čopki. Ker me tam čaka tečna zverina.«

»Sliši se strašno. Je res tako rekla?«

»Menda. Zdi se, da je jezna name.«

»Zakaj bi bila jezna?« je vprašal Zaupko.

»Pojma nimam,« je Šoja gledala v tla. »Bi bil tako prijazen in šel preverit, kako je s to tečno zverino?«

»Toda ...« je hotel Zaupko še nekaj vprašati, a je ptica že odletela.

Seveda mu radovednost ni dala miru in brž se je odpravil k Čopki. Veverice že nekaj dni ni obiskal in pogrešal je njene kolačke, ki jih je stregla ob želodovi kavici.

»O, Zaupko!« ga je pozdravila že od daleč. »Si kaj videl gospo Šojo?«

»Saj ravno zaradi nje sem prišel,« je rekel zajček in z užitkom vdihnil vonj po kavici in pecivu. »In zaradi klepeta ob dobri družbi in slastnih grižljajčkih.«

»Sedi in poskusi,« je Čopka predenj položila pladenj. »Mlečno rezino sem spekla nalašč za Šojo. Ampak sedaj se me je še ona začela izogibati.«

»Čakala si z mlečno rezino in ne s tečno zverino?« se je zasmejal zajček, a se hitro zresnil. »Rekla si, da se te tudi ona izogiba. Kdo je še tak? Saj ti vendar nikoli ni manjkalo obiskov!«

»Že, že,« je pokimala veverica. »A zadnje dni skoraj nihče več ne pride. Če se sama odpravim kam, si nekaj šepetajo in se mi na hitro umaknejo. Le kako bo, ko se spet začne gozdna šola? Kaj, če nihče ne bo hotel sedeti zraven mene, meni pa bo zmanjkalo prstov za štetje?«

»Le zakaj bi se te izogibali?« ni mogel verjeti zajček.

»Celo Stržkovi, moji najbližji sosedje, jutranjo budnico pojejo obrnjeni stran,« je potožila.

Zajček in veverica sta še nekaj časa zmajevala z glavami, a odgovora nista našla. Celo kavica se je na koncu zdela malce grenka, kot bi Čopki med kuhanjem vanjo padla solzica.

Zaupko je vse popoldne skakljal naokrog in poskušal od drugih živali izvedeti, kaj je narobe. Zakaj bi se kdor koli pri zdravi pameti izogibal najprijaznejši veverici v gozdu in njenim dobrotam?

Proti večeru mu je bilo že bolj jasno. Ravno prav, saj se je spet srečal s Šojo.

»Mislim, da razumem tvojo težavo,« ji je rekel.

»Da?«

»To je tudi Čopkina težava. In težava vseh drugih, pravzaprav,« je Zaupko zajel sapo. »Najprej razčistiva s tečno zverino. V resnici te je čakala mlečna rezina. Odlična je bila.«

»Ampak Jasna Jazbec je rekla ...,« se je začela izgovarjati Šoja.

»Narobe je slišala,« je rekel zajček. »Najbrž zato, ker je hotela čim prej stran od Čopke. Stran pa je hotela, ker ji je nekdo povedal, da daje v pecivo gnile jagode.«

»Gnile jagode?« ni mogla verjeti Šoja.

»To je slišala od Ježka Špikca. On pa od Srnjačka Jelka. In njemu je povedala Staša Stržek. Tako je slišala od tebe.«

»Ampak jaz vendar tega nisem rekla,« je protestirala ptica.

»Povedala si, da pecivo ni več tako dobro kot včasih, da daje noter vse manj jagod, in da se čudiš, kje rastejo takšne mini jagode, kajne?« je vztrajal Zaupko.

»Aha,« se je Šoja popraskala. »Mini jagode so potem postale gnile jagode!«

»Še več zanimivih besednih pomot sem našel,« je nadaljeval zajček. »Pa vendar ne vem, zakaj si začela tako grdo govoriti o Čopki.«

»Eh, ekhm,« je bilo Šoji nerodno. »Nekajkrat sem prišla k njej, ko je že zmanjkalo torte in enkrat celo kavice, jaz pa nisem imela časa, da mi skuha novo.«

»Zato si lagala o prijateljici?«

»Samo druge sem poskusila prepričati, naj manj hodijo k njej. Da bi več ostalo zame,« je ptica od sramu začela glavo potiskati pod krilo.

»Mogoče se je zdel načrt dober, ampak Čopka je žalostna in osamljena in še brez mlečne rezine si ostala.«

»Ojej,« se je prestopila Šoja. »Takoj se ji moram opravičiti.«

»To je dober prvi korak,« se je strinjal. »Še bolje bo, ko boš vsem razložila, zakaj si tako govorila o prijateljici.«

»Vsem?«

»Čisto vsem,« je pokimal Zaupko. »In poskrbi, da bodo tudi oni povedali naprej.«

»Mogoče najbolje, da jih kar vse povabim k Čopki, kjer vse skupaj pojasnimo?« je vprašala Šoja.

»To se sliši res dobro,« se je nasmehnil Zaupko. »Spotoma seveda lahko tudi kaj dobrega prigriznemo.«

»Za to pri Čopki ni nikoli skrbi,« je Šoja razširila krila.

Veliko dela jo je čakalo, da se oddolži prijateljici. Govorice je odlično raznašala, a pri vabilih na zabave je naravnost blestela.