Bralna različica zvočne pravljice
Ups za rojstni dan prejme čokolado, nato še eno in še eno in še deset. Obdarovalce je sram svojih neizvirnih daril, poleg tega so se, ups!, na kožuščku slavljenca pojavile sumljive pike.
»Ups!« je rekel Igor, ko mu je na kožušček kanila kapljica smole. In to skoraj tik zatem, ko si ga je na čast veselemu dogodku natančno pokrtačil!
Igor je ups. Upsi so dlakasta, svetlo rjava bitja velikosti rakunov, ki obožujejo kampiranje. Večina jih živi za desetimi gozdovi in petimi jezeri, ker pa zelo radi potujejo, je čisto mogoče, da na kakšen primerek naletite tudi v bližnjem gozdu. Ime so dobili po vzkliku »Ups!«, ki ga uporabljajo pogosteje kot katerokoli drugo besedo. Upsi so namreč grozovito nerodni, pa še smola se jih drži. To pomeni, da se jim nezgode dogajajo pogosteje kot drugim. No, Igorja se v tem trenutku tudi čisto zares drži smola, takšna lepljiva, da zlepi dlake v zmešnjavo, ki jo je treba običajno kar odstriči.
Igor je v borov gozdiček prišel šele pred kratkim. Z mamo, očkom in starejšim bratom so potovali naokoli, dokler se niso zataknili pod borovci.
»Ufa, koliko storžev!« se je navduševal Igor. Seveda si je na enem skoraj zvil gleženj.
»Oj, kakšna fina senca!« se je veselila mama, ki je svoj slamnik seveda pozabila doma.
»A bomo ostali?« je vprašal srednji ups, torej Igorjev starejši brat.
»Zakaj pa ne!« se je strinjal ups starejši, torej očka.
In tako je bilo. Razpakirali so nahrbtnike, postavili šotor in obesili visečo mrežo.
Upsi so blazno družabne narave in naključje je hotelo, da je imel Igor tri dni po prihodu pod borovce rojstni dan. Ob rojstnih dnevih se seveda spodobi rojstnodnevna zabava in zabava je tudi bila! Vabilo so dobili vsi bližnji in daljni sosedi.
»Le kaj naj mu podarim?« si je belil glavo zajec.
»Kaj si upsi želijo?« se je spraševala grlica. Na vabilu je namreč pisalo, da praznuje ups Igor, ampak o upsih ni imela najmanjšega pojma.
»Čokolada! A je sploh kdo, ki ne mara čokolade?!« je pomislil divji prašiček.
Naslednji dan se je pred šotorom pojavil z veliko tablico čokolade s celimi lešniki.
»Živjoživjo in hvalahvala!« je rekel Igor in že sprejemal škržata, ki mu je podaril čokoladne bombone. Za njim je prišel zajec s čokoladno torto, za zajcem miš s čokoladnimi piškoti in za mišjo grlica s tablico čokolade z mletimi lešniki ... Čokolade kolikor hočete! Dobra novica je, da upsi niso nikakršna izjema in da obožujejo čokolado. Je bil pa vsak naslednji gost, ki se je pojavil s čokolado, malo slabše volje. Pravzaprav je bilo vsakega malo bolj sram:
»Ubogi ups, ko bo pojedel vsa darila, mu ne bo ostalo čisto nič za spomin,« je zaskrbelo grlico.
»Morala bi se pozanimati, kaj imajo upsi zares radi,« je bilo sram miš.
»Še zobje mu bodo zgnili od vse te čokolade!« se je svojega darila začel sramovati škržat.
Vsaka naslednja žival v vrsti je bolj zardevala od sramu zaradi lastne neizvirnosti.
Ampak ob Igorjevi nalezljivi dobri volji so rdečice hitro bledele in družba je preživela imeniten prazničen večer. Seveda ni minil brez nezgodic, ampak te spadajo k upsom tako kot svečke na torto.
»Ups!« je rekel slavljenec, ko se mu je zataknil lešnik iz čokolade. Ob tem je malo zardel – ne samo zaradi kratke sape, pač pa tudi od sramu. Kaj si bodo novi sosedi mislili o upsu, ki niti čokolade ne zna jesti?!
»Ups!« je rekla Igorjeva mama, ko se je spotaknila z vrčem limonade v šapah. K sreči so bile voda in limone na zalogi, se je pa Igorju zdela malo manjša sreča, da ima za mamo takšno nerodo. Spet ga je bilo kar malo sram. Ampak gostje temu niso posvečali kakšne posebne pozornosti ... se zgodi, kaj pa!
Večer je skratka potekal v prijetnem vzdušju, ki je bilo nasploh značilno za borov gozdiček. Ena neprijetnost pa se je le pojavila. Igorjev kožušček je iz dneva v dan spreminjal barvo. Najprej so se na njem pojavile srednje rjave pike, nato temno rjave pike, nato še več pik … kakršna koli pika pa je bila seveda napačna pika!
»Ups!« je kriknil Igor, ko se je zavedel, kaj se dogaja. Ko je srečeval sosede, ga je bilo kar malo sram svojega videza, saj je bil videti, kot bi imel kakšno grozno nalezljivo bolezen. K sreči je zajec takoj vedel, za kaj gre: »Čokolada! To je zaradi preveč čokolade!« In zdaj je postalo sram njega, ker se je počutil delno krivega za Igorjevo nesrečo.
Pa je bila res nesreča? Niti ne!
Ko je Igor nehal jesti čokolado, se je njegov kožušček obarval nazaj v svetlo rjavega. Ker pa mu je od rojstnega dne ostal cel kup temno rjavih dobrot, je spet povabil bližnje in daljne sosede – na čokoladni dan! Najprej jih je bilo malo sram, ko so segali po lastnih darilih, ampak ko so videli, kako vesel je bil Igor darilc, ki so mu jih prinesli zdaj, ko so vedeli, kaj mu je všeč, jim je čokolada spet teknila. Kako je že rekel prašiček: »A je sploh kdo, ki ne mara čokolade?!« Ta večer se je mlaskalo, cmokalo in oblizovalo! Le izpod borovca je bilo slišati nekaj drugega:
»Ups!« je rekel Igor, ko mu je na kožušček kanila kapljica smole. In to skoraj tik zatem, ko si ga je na čast veselemu dogodku natančno pokrtačil!