»Pridite, punce,« se je sredi dvorišča iz meglice prikazala Darka Grom, učiteljica tretjih razredov. »Naj vam predstavim novo sošolko Roziko!«

Izza njenega hrbta je pokukalo dekle sramežljivega pogleda.

»Jaz sem jo že videla,« je šepnila Cilka. »Preletela sem jo nad parkiriščem. Pomislite, peš je prišla!«

Med mladimi coprnicami je završalo. Kaj! Mar niti izpita za letenje nima?

»Njeni lasje so videti, kot bi jih strigla, namesto pulila,« je dodala Milka, ki ni prenesla urejenih las. »Stavim, da nima v pričeski niti enega gnezda miši.«

»Zdaj pa k samostojnim urokom,« se učiteljica ni ozirala na pripombe. »Navodila so pod predpražnikom. Se vidimo čez dve uri. Če Roziki ne bo šlo, ji vseeno malo pomagajte.«

»Jaz že ne,« je rekla Cilka.

»Dovolj imamo lastnih skrbi,« je dodala Milka, ki ni marala samostojnega dela.

Rozika je vseeno prva našla recepte, prva nabrala sestavine in prva pospravila knjige.

»Poglejte jo,« je bila navdušena učiteljica Darka. »Od nje se lahko še kaj naučite!«

Sošolke so tiho zamrmrale. Večina je kamenčku le s težavo spremenila barvo, Rozikin pa je celo poletel v zrak in tam narisal srček.

»Le kdo potrebuje leteče kamenčke?« je zagodrnjala Bilka.

»Ko bi vsaj žonglirala,« je dodala Cilka.

»Ali razbila kakšno šipo,« je dodala Milka.

»Živijo, punce,« je k njim pristopila Rozika. »Gremo na vrček sluzavice?«

»Nimamo časa, gremo na zabavo,« se je namrdnila Bilka.

»Brez piflark!« se je zahihitala Milka.

Rozika je pogledala še druge sošolke, skomignila in odšla.

»Ideja ni slaba,« je pripomnila Cilka. »Po pouku se dobimo pri meni.«

In so se res dobile. Tri mlade coprnice, med katerimi še nobena ni praznovala stoletnice. Mamin kotel za čaropoje, slabo preizkušen recept in poreden načrt. Vse je kazalo na katastrofo.

»Kaj sploh kuhamo?« je spet vprašala Bilka, ki je med mešanjem na Metlagramu gledala predstavo velikega bradatega copra Pižamatorija.

»S to tekočino bomo poškropile Rozikino haljo, da bo postala rožnata.«

»Zapomni si že, no,« je Milka, velika sovražnica ponavljanja, nadaljevala s stiskanjem čebule.

Ob misli na sošolko, ki bo pred razredom v rožnati namesto v črni halji, so se vsem od smeha zasolzile oči. Malo je pomagala tudi gora čebule, ki so jo že zmetale v kotel.

»Ne čutim mletih pešk,« je Cilka zaskrbljeno ovohavala zvarek.

»Mlete peške? Sem mislila, da piše fletne piške,« je rekla Milka, ki ni marala branja.

Takrat je skozi okno pogledala ogromna kuščarjeva glava.

»Očitno smo z napojem privabile zmaja,« je šepnila Bilka. »Verjetno nas bo požrl. Posnamem za Metlagram?«

Zmaj je že šavsnil po kotlu, ko je za njim zažvižgalo.

»Rozika!« so zavpile coprnice.

Rozika je z žvižgi in sikanjem nekaj dopovedovala zmaju, ki je užaljeno ošinil dekleta ob kotlu in se umaknil.

»Od kod pa ti?« je Bilka prva prišla k sebi.

»Tale nožiček sem našla pred šolo. Ga katera pogreša?«

»Moj okrasni nožiček za frizuro,« je veselo vzkliknila Milka. »Le kako bi si brez njega v petek otrebila zobe?«

»Hvala, Rozika,« je spregovorila še Cilka. »Kar preveč prijazna si za coprnico, a danes nam je to prišlo prav. Celo zmajščino govoriš.«

»Eh,« je skomignila Rozika. »Sem pač piflarka.«

»Veš kaj, zdaj pa me tebe povabimo na sluzavico!« je zaploskala Milka. »Boš prisedla na metlo?«

»Zakaj ne bi ve prisedle k meni?« je rekla Rozika.

Coprnice so šele tedaj dojele, da Rozika na drugi strani okna jezdi veličastnega samoroga. Zato je prišla v šolo peš. Samoroga je pač pustila zadaj na travniku.

»Res je,« je pomežiknila Rozika, za katero se je zdelo, da jim bere misli. »Veliko zanimivega boste še izvedele o meni. Gotovo tudi jaz o vas.«

Coprnice so navdušeno zaploskale in odletele novim prigodam naproti.

V coprniški šoli