Tam daleč na severu stanuje deček Sven. Živi v ribiški vasi, kjer so koče tesno stisnjene druga ob drugo. Sven ima devet let in je zelo ponosen na svojega očeta. Ta slovi kot najboljši ribič daleč naokoli. Vsakdo v vasi ve, da nihče ne zna bolje plesti mrež in voditi barke v viharni noči.

Kako je bilo Svenu všeč, ko je smel z očetom na krov njegove ribiške barke in sta skupaj zaplula vzdolž strme obale. Očka ga je učil vsega, kar mora vedeti pravi pomorščak. Pripovedoval mu je, od kod največkrat pride nevihta, kako se ravnajo morski tokovi in kako slediti zvezdam na nebu.

A kaj ko ti izleti nikoli niso trajali več kot en dan. Dan, ki je minil hitro, kot zvezdni utrinek. In temu čudovitemu dnevu je sledil veliki ribolov, ko so možje iz vasice krenili na odprto morje za več dni in noči skupaj. Sven si je močno želel oditi z njimi, tja daleč, do obzorja.

»Prenaporno in prenevarno je,« mu je govoril očka. »Marsikaj se morava še naučiti, poleg tega pa je prav, da ostaneš doma. Nekdo vendar mora paziti na mamo, sestro in naš dom.«

»Pa moraš res oditi?« ga je zaskrbljeno vprašal.

»Žal ne gre drugače, dragi Sven,« mu je odgovoril očka. »Saj veš, da z ribolovom poskrbim, da nismo lačni in da imamo streho nad glavo.«

»Čisto priden bi bil,« je vztrajal Sven. »Sploh ne bi vedeli, da sem na krovu. Opazoval bi vas in se učil.«

»Tudi za to bo še čas,« je resno rekel očka.

Sven je prikimal in ponosno spremil očeta do pomola.

»Mirno morje in dober ulov,« je zaželel očetu, ko so prišli do ladje.

Preden se je vkrcal na krov, se je sklonil k sinu in mu šepnil: »Ti lahko zaupam drobno skrivnost?«

Sven je prikimal in pozorno prisluhnil.

Očka se je nato vkrcal na jadrnico, pomahal in odplul iz varnega pristana. Sven je na pomolu ostal še dolgo potem, ko so jadra izginila z obzorja.

Nato je krenil na obalo, kjer je med kamenjem nabral deset drobnih školjk. Deček jih je drugo za drugo skrbno nanizal na tanko vrvico in si zapestnico zavezal okoli roke.

»Čemu ti bodo školjke?« ga je vprašal veliki beli galeb, ki je zakrožil nad dečkom in pristal nedaleč stran.

»Moj očka je danes krenil na odprto morje,« je tiho dejal Sven. »Dolgo časa ga ne bo. Preden je odšel, mi je zaupal, kako bom lažje počakal nanj. Vidiš galeb, vsaka školjka, ki sem jo nabral, predstavlja en dan, ki ga ne bova preživela skupaj. Vsak dan znova se bom vrnil sem na plažo in snel eno školjko. Ko bo zapestnica prazna, se bo vrnil.«

»Te skrbi zanj?« je zanimalo galeba.

»Seveda,« je vzkliknil deček. »Tako rad bi bil z njim. Pazil bi nanj in mu pomagal pri ribolovu.«

»Lepo od tebe,« je rekel galeb. »A naj te ne skrbi. Tvoj oče je slovit ribič in prepričan sem, da se bo varno vrnil. Poleg tega lahko vsak dan poletim k njemu in pogledam, kako se drži.«

Dečku se je zjasnil pogled: »Bi to res storil zame?«

»Seveda, Sven,« je prikimal veliki beli galeb in poletel na odprto morje.

Od tega dne je deček vsak dan čakal galeba na obali morja, ki nikoli ne počiva. Nista ga motila ne veter, ne mraz. Potrpežljivo je stal in zrl na obzorje, dokler se ni prikazal galeb in zakrožil nad njim. Tako je deček vedel, da je z njegovim očetom vse, kot mora biti.

Kmalu je prišel tisti dan, ko je deček med kamenje položil zadnjo školjko.

»Danes se vrnejo!« je zaklical velikemu belemu galebu, ko je ta zakrožil nad njim. »Draga ptica, hvala, ker si mi stala ob strani. Poglej, šele zdaj sem opazil, koliko je vseh školjk na plaži.«

»Res jih je veliko,« je rekla ptica.

»Vse te školjke pomenijo dneve, ki jih bova z očetom preživela skupaj. In teh deset, ki sem jih nosil na zapestnici, je v primerjavi z njimi čisto malo.«

»Prav imaš,« je prikimal veliki beli galeb. »Čakajo vaju lepi dnevi.«

»Komaj čakam,« je dejal Sven. »Dragi galeb, upam da se še kdaj vidiva. Morda, ko se na morje za več dni odpravim tudi jaz.«

Veliki beli galeb je poletel proti obzorju, kjer so se prikazala jadra ribiških barkač. Ta so se srečno vračala v domači pristan.