Bralna različica zvočne pravljice
Kakšni sploh so vesoljci? Grenki? Ležeč na travi jazbec in druščina tuhtajo, kako bi šli v vesolje ter kakšno vozilo bi potrebovali, da bi prišli tja nad oblake. Tvoja pomoč bi jim prišla prav.
Pripovedovalske spodbude
Razmigajte prste, komolce, kolena, nos in jezik. To bodo vaši pripomočki za risanje po zraku in za okušanje vesoljskih dogodivščin.
Izmisli si okus dogodivščine.
Nariši s telesom ali prstom po zraku.
Otroci imate veliko idej vseh sort in okusov. Najbolj zabavne in okusne pa so tiste ideje, ki se porodijo, ko smo s prijatelji. Tako je tudi v tej zgodbi.
Jazbec in njegovi prijatelji so ležali v travi in grizljali travne bilke.
»Bljak,« je rekla veverica, ko je ugriznila v kislico. »Kisla je kot nezrela jagoda.«
»To ni še nič,« je dodal zajec. »Si kdaj pokusila limono?«
»Ah, to še ni najhuje,« je odkimal medved. »Rdeče mravlje! Te so šele kisle! In še pikajo te, če jih ješ.«
»O, bljak in bruh! Kako trapasto pa je jesti mravlje?!« se je zgrozila miš.
»Kakor za koga,« je skomignil medved.
»Meni se zdi bolj trapasto jesti zajce,« je bil prepričan zajec.
»In miši,« je zgroženo dodala miš. »Vedno se najde kakšna mačka, ki te hoče požreti, razen … razen če si na primer kisel.«
»Ne, če si grenek,« jo je popravil medved.
»Ali pa žilav in kosmat,« je dodala veverica. »Ali pa… ali pa … no, kakšen še?«
»Ali pa vesoljec!« je pripomnil jazbec. »Vesoljcev nihče ne jé.«
»Ker jih ni?« se je miš popraskala po glavi. »Ali pa so morda strupeni?«
»Si že kdaj videla vesoljca?« je medved vprašal miš.
»Nikoli. Se mi je pa enkrat o njih sanjalo …« je miš začela pripovedovati. Potem so o svojih sanjah pripovedovali še drugi. Vsem se je kdaj sanjalo kaj zanimivega, tebi tudi, kajne? So bile sanje sladke ali bolj grenke? Kakšnega okusa so bile? Kar po zraku nariši, kako je bilo …
Jazbec, ki je bil medtem tiho, je kar na lepem vzkliknil: »Gremo v vesolje!«
»Kaaaaj? Si znorel?« so vsi poskočili.
»Kdor visoko leta, je vesoljec,« je odrezal jazbec.
»Ne, kdor visoko leta, je ptica!« ga je popravila veverica.
»Ne, kdor visoko leta, ima lep razgled!« je trdila miš.
»Kdor visoko leta, je … Ah, zdaj sem pa pozabil …« je zardel zajec.
»Pregovor pravi: Kdor visoko leta, nizko pade,« je poznavalsko oznanil medved.
»Pade? Pajade!« se je norčeval zajec.
»Res tako pravijo,« je povedal medved.
»No, potem se še niso peljali s pravim vesoljskim vozilom,« je bil prepričan jazbec.
»Kaj pa vesoljsko vozilo potrebuje?« je zanimalo miš.
»Motor in volan,« je pojasnil jazbec. »Pa mora biti iz lahke, a trdne kovine – kot … kot …«
»Ali pa papirja!« se je domislila miš. »Kot papirnato letalo! Tega znamo vsi izdelati, ne?«
»Uf, papir se lahko zmoči!« je zaskrbelo veverico. »Oblaki so iz vode. Ko sem nekoč sedela na vrhu smreke, sem enega prijela.«
»Ni govora. Oblaki so iz stepene smetane!« je trdila miš.
»Ne, iz merjaščevih prdcev,« je trdil zajec.
Tako so se nekaj časa pregovarjali, iz česa so oblaki. Kaj pa ti misliš? Iz česa bi lahko bili?
»Dovolj je,« je prepir zaključil jazbec. »Prepričajmo se sami.«
Kakšna tišina je nastala. Prijatelji so čisto zatopljeni v risanje načrta. Pomagaj jim še ti. Lahko rišeš na papir, na tla ali pa po zraku. Kaj vse mora to vozilo imeti?
»Dajmo, vsak zase in vsi skupaj. Naredimo načrt in izdelajmo vesoljsko vozilo!«
»Tako, vesoljsko vozilo je nared,« je naznanil jazbec. »Zdaj lahko preverimo, iz česa so oblaki, kaj se zgodi, če visoko letaš, in kaj jedo vesoljci. Tri, dva, ena – gremo!«
Pa so se odpeljali hitro kot formula! Hitro kot blisk! Ne, hitro kot strela! Ne, še hitreje … najhitreje, kot … kot …
O, kako lepo bi bilo potovati po vesolju! Uuu, si kar predstavljam! Kaj misliš, kako se ta vesoljska dogodivščina konča? Če veš, povej. Če ne veš, si pa izmisli in pripoveduj o tem, kaj vse se bo na poti zgodilo in kakšen okus ima potovanje po vesolju!