Vse se uredi

O pripovedovalcu

Pavla, včasih drobno in živahno dekletce, ima še vedno veliko radoživosti v očeh. Zelo rada je brala in to strast prenesla na obe hčeri in vnuka.

Pripovedovalka pravljic Pavla Traven
O pripovedovalcu

Ana je, tako kot njena mama, vsak prosti trenutek izkoristila za branje. Zato se veseli, da bo svojo ljubezen lahko uporabila za razveseljevanje otrok.

Pripovedovalka pravljic Ana Golob
O pripovedovalcu

Mari je zelo rada skrbela za rožice in svoj vrt ter brala vnukinji in pravnukinji. V domu je najraje v družbi prijateljev, s katerimi izdeluje punčke iz cunj.

Pripovedovalka pravljic Mari Klešnik
O pripovedovalcu

Mimi ima štiri pravnuke, s katerimi je, kljub temu, da je že 2 leti v domu, v tesnem stiku. Vedno je zelo rada brala, še posebej pravljice.

Pripovedovalka pravljic Mimi Žerjav
O pripovedovalcu

Marjan, bivši manager in strasten lovec, svojim vnukom nikoli ni bral pravljic, zato se je zelo razveselil priložnosti, da se preizkusi kot pripovedovalec.

Pripovedovalec pravljic Marjan Pirc
O avtorju

Tinka najraje piše realistične zgodbe iz življenja sodobnih otrok, včasih tudi pesmi, pravljice, slikopise ali uganke. Je stalna sodelavka Cicibana in Cicidoja.

Avtorica pravljic Tinka Bačič
O ilustratorju

Marko je s svojimi ilustracijami obogatil že več slikanic, ki so izšle tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Poleg ustvarjanja, obožuje naravo, filozofijo, šport in kuhanje.

Ilustrator pravljic Marko Rop
Preberi pravljico

Na vrhu visoke sive stolpnice je terasa, ki je videti kot podeželski vrtiček. Betonsko ograjo krasijo cvetoči slapovi jagodnjaka in kapucink, iz cvetličnih korit pa poganja raznovrstna zelenjava in pisane cvetlice. Nekaj prikupnih drevesc obdaja senčen kot, v katerem stojijo trije panji. Čebelar Urban je ravno v miru posedal na terasi, ko je pred njim pristal poštarski golob Tine.

»Hojla, Tine, kaj pa je tebe prineslo naokoli?« ga je prisrčno pozdravil.

»Nujno sporočilo imam zate!« je zadihano povedal golob in čebelar je takoj opazil, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti.

»Je kaj narobe?« se je zavzel. »Hitro mi povej!« »V mestnem parku so našli čebelji roj,« je povedal Tine.

»To so tvoje čebele, rešiti jih je treba, preden se jim zgodi kaj hudega.« Urban je takoj skočil na noge.

»Moje čebelice so v težavah? Takoj morava ponje!« Hitro je pograbil nekaj najnujnejše čebelarske opreme in že sta odhitela. Pri jablani v mestnem parku so Urbana pričakali mucek Peter, vrana Sivka in nemirna čebelja družina. Pozdravili so se, nato pa se je čebelar lotil dela. Muc, Sivka in Tine so se nekoliko umaknili od brenčečega dogajanja, da bi z varne razdalje spremljali reševanje roja.

Urban je čebelam najprej zamomljal nekaj pomirjujočih besed, od katerih je Peter uspel razbrati le »Vse bo v redu.«, Sivka pa je prestregla »Še dobro, da se niste zavlekle med kakšne rolete.«.

Potem je pod roj postavil ogrebalnik in močno udaril po jablanovi veji, da se je roj vsul vanj.

»Opravljeno!« je zadovoljno rekel in veselo pomežiknil gledalcem.

»Zmagali smo! Zdaj pa vas vse vabim k sebi domov, na sok in prigrizek, da se vam primerno zahvalim in da mi poveste zgodbo o izgubljenem roju od začetka.«

Ni trajalo dolgo, ko so čebele že počivale v svojem novem, lepo pobarvanem panju, naša druščina pa je brezskrbno kramljala med pisanim cvetjem na Urbanovi terasi.

Čebelar je pticama postregel z domačimi medenjaki. Med zanje so prispevale Urbanove čebele, prav tiste, ki so jih naši prijatelji pomagali rešiti. Kaj pa Peter? On ne mara medenjakov. Urban mu je ponudil nekaj mačjih briketov. Za mestnega potepuškega muca, ki je večkrat lačen kot sit, je bila to nebeška poslastica. Urban je naklonjeno opazoval, s kakšnim navdušenjem jih je mlatil.

»Tvoj roj sta našla taledva,« je povedal golob Tine, ko so tako klepetali. »Pravzaprav ga je našel muc,« je rekla Sivka.

»Naletel je nanj, ko se je igral na drevesu.«

»Ampak se ga nisem zelo prestrašil,« je dodal Peter. Urban se je toplo nasmehnil mucu.

»Seveda ne, zakaj le? Moje čebele so zelo prijazne, to se že na daleč opazi. Kako pa ste vedeli, čigave so?«

»Same so mi povedale,« je rekla Sivka. »Potem je bilo treba le še poiskati nekoga, ki vas pozna.«

»To pa sem jaz, poštarski golob,« je ponosno dodal Tine. »Oh, Tine, le kaj bi brez tebe!« se je Urban prisrčno nasmehnil golobu.

»Vsem trem še enkrat iskrena hvala!« Šele ob sončnem zahodu so se poslovili. Ptici sta zakrožili nad teraso, Urban in muc pa sta jima pomahala v slovo.

»Kje pa ti stanuješ? Te pospremim?« se je Urban zdaj obrnil še k mucu.

»Pozno je že in doma te zagotovo pogrešajo.« Muc je otožno pogledal Urbana. Naj mu pove, da živi pod zarjavelim avtom na parkirišču med bloki in da ga prav nihče ne pogreša? »Veš, jaz sem pa zapuščen,« je preprosto povedal. »Potepuški.» »Ojej,« se je zavzel Urban. »Pa tako majhen si še ...!«

»Če je lepo vreme, je v redu. Kadar pa dežuje in je mraz ...« Mucek se zdrzne.

»Veš, Peter,« resno reče Urban, »če želiš, lahko ostaneš pri meni. Skrbel bom zate. Imam na tisoče domačih živalic, nikjer se mi ne bo poznalo, če bom skrbel še za eno – za drobnega mucka, kot si ti.« O, ja! To bi bilo imenitno! Peter bi zelo rad ostal pri Urbanu. Lahko bi mu pazil na čebele, oprezal za roji, preganjal vsiljivce, lovil miši, pometal teraso, ... »No, no, je že v redu,« se nasmehne čebelar. »Vesel bom že, če boš meni in mojim čebelam delal družbo.«