Žabja ženitev

Ža-ža-žabica Žu-žu-žužica, hči žabjega kralja, je godna za možitev. A kateri žabec bi bil dovolj dober zanjo? Kralj ukaže, da le tisti, ki zna žvižgati. Žabec Živko se na to požvižga. Žviž-žviž!

Žabon je bil žabji kralj z železnim žezlom, ki je bil v resnici naveden železni žebelj, in z žadom okrašeno krono. Imel je eno samo hčerko, žabico Žužo.

»Ža-ža-ža, žabica! Žu-ži-ca, lužica!« je regljala Žuža z žametnim glasom in čofotala po luži.

A žabica Žuža je kmalu odrasla in čas je bil, da se omoži. Ampak … kateri žabji ženin bi lahko oženil kraljevo hčer?

Priredili so ženitno srečanje. Žabci so se prerivali in žlobudrali, da je bil pravi živžav.

Prvi žabec se je izbrano izražal: »Žabica Žuža, ti si kot roža, žametna je tvoja žabja koža.«

Že je priplaval želvak in zanosljal: »Moja žabja roža, tvoj glas me boža.«

Drugi žabec je obljubljal: »Lahko ti ponudim lužo, če boš želela, poiščem mlakužo.«

Prvi se je jezil: »Važič! Takšen krmežljav žabar!«

Tretji žabec je začel: »Če postanem tvoj Žare, v življenju te nič več ne tare.«

Želvak se je prav tako postavil v vrsto: »Postavil se bom na prežo in te ujel v svojo mrežo.«

Žabci so se požvižgali na njegove besede: »Glej ga želvaka, ki traparije kvaka! Tvoji možgani so od sonca ožgani!«

Želvak je nadaljeval: »Tale mlakuža je majhna kot luža.«

 Kralj Žabon je stopil na list kalužnice in regnil: »Za najdražjo žabico Žužo želim takega moža, ki bo znal žvižgati! Da ne bo regal in kvakal kot navadna žaba!« Žabonova želja je žabji ukaz. To so vedeli vsi, saj je bil Žabon znan po svoji železni volji.

»Kva? Kvaaa???« so se spraševali žabci. »Kva?! Žu-žu-žu kvak!« so se napihovali, žvižgati pa niso znali.

Žabon je regljal: »Kar poskusite in ponovite. Vsi! Tudi vi, ki se zdajle od daleč režite. Takole ži-ži-ži, ža-ža-ža, že-že-že, žu-žu-žu …«

 Žabon je bil prepričan, da ga ni žabjega junaka, ki bi postal Žužin ženin.

Pa se prvi žabec ni dal: »Žabica Žuža, čeprav sem žaba, ti sledim kot kuža.«

»Kva?! Kakšne žabarije so pa to?!« je zavpil kralj Žabon. »Žalostno bi bilo, da bi se tak žabar lahko oženil z mojo žabico. Nobenih možnosti nimate! Žvižgajte, ali pa se poberite!«

Žabci so poskušali žvižgati: »Ži-ži-ži, ža-ža-ža, že-že-že, žu-žu-žu ...«

Želvak je obupoval: »Pomagajte mi! Kako že? Ži-ži-ži, ža-ža-ža, že-že-že, žu-žu-žu.«

Želvak je raztegnil vrat kot žirafa, pa noben žvižg ni bil pravi. Žabec Žare pa se je napihnil in namesto žvižganja izustil samo popačen »kvak«. Tudi od drugih žabcev so se slišale podobne kvakajoče viže.

 Žabica Žuža je bila prepričana, da je nemogoče najti ženina, ki bi ustrezal očetu Žabonu in je žalostno povešala pogled, ko jo je srečal žabec Živko.

Žabec Živko je živel v bližini. Slišal je, da pri sosedih iščejo ženina za Žužo. Živko je priskakljal h kralju Žabonu in ga prosil za Žužino roko, no, njen žabji krak.

»To pa ne!« je požugal Žabon in udaril z žezlom po kalužnicah. »Če ne žvižgaš, ne moreš oženiti Žuže!«

Žabec Živko se je požvižgal na tako zahtevo, saj je zares znal žvižgati: »Žviž-žviž!« Žvižgal je, da je šlo skozi ušesa! Kaj takega!

Seveda je požel gromki aplavz vseh žab, žabcev, želv in želvakov, ki so bili v bližini.

Žuža je bila navdušena in je poljubila žabca na žabje lice, da je sramežljivo žareče zardel.

Žabec Živko pa je pobožal svojo žabico in ji obljubil, da bo imela, kar bo želela. In kaj si je želela? Da jo nauči žvižgati, seveda!

»Ži-ži-ži, žvi-žvi-žvi, žvak ...« se je trudila žabica. In Živko je takoj priskočil na pomoč: »Poskusi takole. Dajmo, skupaj ponavljajmo! Ži-ži-ži, žu-žu-žu. Pomagajte še vi, otroci! Ži-ži-ži, žvi-žvi-žvi, žvi-žvi-žak …«

Še dandanes sta Žuža in Živko skupaj in se učita žvižgati.