Bralna različica zvočne pravljice
V Tumpatambiji otroci dobijo nove igrače, še preden se naveličajo starih, ki tako končajo na odpadu. Loti in prijatelji pa se na odlagališču igrač igrajo mehanike, jih popravljajo in sestavljajo nove.
Skozi pet mavričnih predorov, naravnost po nevidni cesti, čez tri mostove in pol, nato pa takoj desno – in ste tam: v deželi Tupatambiji. Podobna je našim deželam, vendar je izmišljena in je zato v njej vse mogoče. Tam je vedno lepo vreme, vmes pa točno ob določeni uri blag naliv, da napoji zemljo.
Vsi Tupatambijci imajo veliko denarja. Marljivo delajo, dobro zaslužijo in tudi na veliko zapravljajo. Raje kot na izlete v naravo, v gledališča ali kino hodijo po nakupih v ogromne trgovine. Posebej veliko kupujejo otrokom. Kar naprej jih obdarujejo z igračami, da jih imajo vedno preveč in še preden se jih naveličajo, že dobijo nove. Stare, obrabljene in pokvarjene pa romajo v zabojnike za igrače, ki jih odvažajo na mestni odpad. Razvrstijo jih na kovinske, plastične in cunjaste. Potem jih ločeno zmeljejo in razpošljejo tovarnam, da zmlete igrače predelajo v nove.
Loti in njeni prijatelji so živeli v ulici z razgledom na mestni odpad. Pravzaprav se ga niti ni videlo. Skrit je bil za visoko živo mejo in za njo zavarovan z žično ograjo. Naokoli se je širil park z zelenicami, drevesi, igrišči, sprehajališčem in krožno kolesarsko potjo.
Do parka ni bilo daleč, sploh s kolesi. Loti je s prijatelji tam včasih kolesarila, včasih so se zapodili na igrala, najraje pa so stikali po odlagališču igrač. Med skrivanjem so nekega dne namreč v ograji za živo mejo odkrili vrzel in se z nekaj praskami zrinili skoznjo.
Potem so se skoraj vsak dan vračali in se zabavali. Mislili so, kako zviti so in da jih nihče ne opazi, kako brskajo po kupih odpadnih igrač. Delavci, ki so na odpadu upravljali stroje ter skrbeli za odlagališča, pa so dobro vedeli, da so tam.
»Naj uživajo!« so si dejali. »Kakšno škodo pa lahko naredijo s stvarmi, ki so jih drugi zavrgli?!«
Pazili so le, da se jim ne bi kaj zgodilo, pogosto pa so jim med prebiranjem na vidno mesto nastavili kakšno posebej zanimivo ali dobro ohranjeno igračo.
Loti je tik ob ograji, ko je zlezla skoznjo, našla punčko iz blaga in jo pokazala prijateljem.
»Te punčke so ročno izdelane in zelo drage,« je navdušeno povedala. »Vsaka ima drugačen obrazek. Kaj ni ljubka! Zdi se, kot da me gleda. Poglejte, kako žive so njene očke.«
Loti je punčko spravila v nahrbtnik, potem pa so se igrali mehanike. Popravljali so avtomobilčke in iz njih sestavljali nove po svojih zamislih. Kakšna čudesa so nastajala! Marsikatera nova stvaritev je z njimi romala domov.
Loti je punčko doma oprala in ji zakrpala malce strgano obleko. Čez čas ji je sešila veliko novih. Zvečer jo je preoblekla v spalno srajčko in jo vedno vzela s seboj v posteljo.
»Toliko lepih punčk imaš, zakaj ti je ravno ta cunjasta tako ljuba?« jo je nekega večera vprašal očka.
»Zato, ker sem ji rešila življenje in sva zdaj najboljši prijateljici. Tako mehka in prijazna je. Stisnem jo k sebi in potem si izmišljava pravljice, dokler ne zaspiva. Če želiš, lahko kakšno poveva tudi tebi.«
Očka je poklical še mamo in Loti je začela pripovedovati o zakladu – odpadu. Kako otroci tam popravljajo stare igrače in iz njih ustvarjajo zanimivejše, ki jim burijo domišljijo in jim daje vedno nove zamisli za igre.
Loti je zaspala, ravno ko je bilo najbolj napeto, ko je priletel ogromen zmaj in hotel ukrasti zaklad.
Očka in mamica sta seveda mislila, da si je vse skupaj izmislila. Kmalu pa je vse več otrok iz vsega mesta začelo prihajati na odpad. Sčasoma so ga zaprli in na njem je nastala največja igralnica na svetu. Ves svet pa je postal Tupatambija, kjer vsemu zavrženemu vrnejo življenje in staro postane spet novo. Imenitno, kajne?