Zaljubljena snežaka

O pripovedovalcu

Ivana je imela v preteklosti svoje podjetje s proizvodnjo otroških oblačil. Danes jo zelo zanima uporaba računalnika, smučanje, planinarjenje in fotografiranje.

Pripovedovalka pravljic Ivana Vreček
O avtorju

Žiga je tisti slovenski mladinski pisatelj, ki si drzne stopiti na rep besneči zverini, pojesti osat in dvoriti zares veliki žabi. Seveda le v pravljicah.

Avtor pravljic Žiga X Gombač
O ilustratorju

Študentka arhitekture Alin se z risanjem ukvarja že od malih nog. Vselej odkriva nove tehnike risanja, saj je mnenja, da se nikoli ne nehamo učiti.

Ilustratorka pravljic Alin Kostiov
Preberi pravljico

Tisto leto je zapadlo veliko snega. Toliko, da ga je bilo treba odmetavati tri dni in noči, da so ljudje lahko prišli iz svojih hiš. Odrasli so godrnjali in tarnali, otroci pa so bili veseli kot že dolgo ne. Toplo so se oblekli in se odpravili na zasnežene poljane, travnike in griče, kjer so se sankali, kepali in postavljali snežene može. Tudi v Zaspani grapi so otroci postavili dva snežena moža. Enega na levem in drugega na desnem bregu. Snežaku z levega griča so na glavo poveznili lonec in mu pod korenje namestili brke iz smrekovih vej. Snežaku z desnega brega so okoli glave zavezali lično pisano ruto. Tistega z loncem so poimenovali Franci, sneženemu možu, no, sneženi deklici z desnega brega pa so nadeli ime Micka. Snežakoma podnevi ni bilo dolgčas. Okoli njiju so se kobacali in igrali otroci, ki sta jih z veseljem opazovala. Ko je nastopil večer in so malčki odšli domov, pa sta ostala sama. Ozirala sta se naokrog in se zagledala. Ugotovila sta, da stojita predaleč drug od drugega, da bi se lahko pogovorila, čeprav sta si tega želela oba. Tako je bilo prvi večer, drugi večer in tretji večer. Na četrti večer se je snežak Franci opogumil in ogovoril Micko z desnega brega. Pozdrave ji je poslal kar prek vetra. Micka se je pozdrava zelo razveselila. Najprej je malce je zardela in mu pozdrave po vetru vrnila. Naslednjo noč je snežak Franci Micki znova poslal pozdrave. Z vetrom ji je poslal tudi prgišče snežink, ki so Micko nežno pobožale po obrazu. Micka je vnovič zardela in Franciju po luninem siju poslala dva poljubčka. Šesto noč se je zgodilo nekaj čudežnega. Snežak Franci je na nebu opazil zvezdni utrinek. Zaželel si je, da bi se lahko odpravil na sosednji grič. Želel je pristopiti k Micki, jo prijeti za roko in povabiti na sprehod po zasneženi pokrajini. In zgodilo se je. Snežaku Franciju se je želja uresničila. Počasi je premaknil eno in nato še drugo nogo. Nato je odločno stopil k svoji simpatiji, se ji spoštljivo priklonil in ji podal roko. Micka jo je nežno prijela in snežaka sta odšla na dolg sprehod po tihih poljanah. Združena pod zvezdami sta klepetala, se smejala in si nekajkrat za dolgo časa zazrla v oči. Tik preden je napočilo jutro, sta se postavila vsak na svoj grič, kot da se ni nič zgodilo. Veter je zabrisal njune sledi in otroci, ki so se prišli igrat v Zaspano grapo, niso vedeli, kaj se je ponoči zgodilo. Naslednjo noč, ko je zimsko nebo prečkal prvi zvezdni utrinek, si je Micka zaželela, da bi se s Francijem lahko družila vsako zimsko noč. Franci se ji je zdel čeden in prijazen. In tako je tudi bilo. Snežaka sta se podnevi družila z otroki ter tu in tam hrepeneče pogledala drug proti drugemu. Ponoči sta odhajala na dolge sprehode, se spoznavala in vse bolje razumela. Zimske noči sta preživljala sanjavo, lebdeče in zaljubljeno. Do ušes zaljubljeno. Ko pa je prišla pomlad, sta neke noči skrivnostno izginila. Otroci so se spraševali, kam sta odšla. Ju je pregnalo toplo sonce? Sta se česa prestrašila? Ali sta nemara odšla v deželo večnega snega in ledu, kjer v svoji hiški vzgajata male snežake? Točnega odgovora ni vedel nihče. Vsi pa so ju pogrešali, zato so sklenili, da se naslednjo zimo znova srečajo.