Zaljubljeni zajec

Bojazljivi zajec se do ušes zatreska v neustrašno Rozi, ki med drsanjem veselo vriska: »Zik-zak, zik-zak.« Zajca pa ze-ze-zebe in ga je strah, da se Rozi kaj ne pripeti. Naenkrat led poči.

Nekoč je živel zajec Zvone, ki je bil zelo ljubezniv in pazljiv kosmatinec. Zima je bila zanj najbolj romantičen letni čas, ko so se zaledenele snežinke zzzi- zzzi- zzzibale v zraku in kot zvezdice z neba padale na zmrznjena tla in klepetale: »Zim zim zam, kam, le kam? Zim zim zim, z neba hitim. Zim zim zami, pojdi z nami! Zim zim zim, se že vrtim.«

Zvečer je zajec Zvone zamaknjeno opazoval zvezde na nebu, ki so sijale kot zlato.

Zajca Zvoneta je namreč nekaj zelo vznemirjalo. Zaljubljen je bil! Jeseni je na zeljniku spoznal zajčico Rozi, ko sta griz griz griz grizljala isto zeljno glavo. Zagledala sta se, zajčica je zapeljivo zik zik zak zamežikala, zajec Zvone pa je bil v hipu kot začaran. Mravljinci so mu gomazeli po trebuščku in zaljubil se je do zvezd in nazaj. Rozi je venomer zvedavo oprezala po gozdu in iskala kaj zanimivega. Nikoli ni izpustila priložnosti za zabavo. Muzala se je zajcu Zvonetu, ker je bil tak bojazljivec. Zajec Zvone pa je samo zeh zeh zeh vzdihoval in ji ni zameril, čeprav ga je zbadala. Seveda, če je bil pa zaljubljen! Zanj je bila najbolj zala zajčica na svetu, čeprav mu je govorila: »Ti si bojazljivec, ki se še zrna koruze in zelja boji!«

»Morda bi se bal zmaja, zelja pa zanesljivo ne,« je v zadregi zamomljal zajec Zvone.

Ko je zima pokazala svoje zobe, je vse zamrznilo. Tudi jezero, kjer so se zajci posebej radi zadrževali in se zabavali. Zajčica Rozi je bila prva na njem. Drzno se je pognala po ledu. »Zik-zak, zik-zak,« se je slišalo, ko je drsala in kričala na ves glas: »Drsajte z mano! Zik-zak, zik-zak,, zik-zak!« Zajec Zvone se je grozno bal: »Kaj če se led zlomi? Kaj če Rozi zdrsne, pade in si zlomi zob?! Kaj, če se zaleti v jez!«

Zmeden je stal ob jezeru in vzdihoval, Rozi pa je neznansko uživala, ko ji je v obraz pihal mrzel veter. Ni je zeblo. Zajec Zvone pa je zmrzoval in zobje so mu šklepetali od mraza. »Zzzz… kako me ze-ze-zebe! Saj bom še zzzz…zmrznil,« je drgetal in se zavil kar v svoje uhlje.

Naenkrat pa je zvonko zagrmelo in led se je zk-zk-zk zlomil in zdrobil. Zajčica je zdrsnila v jezero in zakričala: »Ne znam plavati!«

Zajčku je zaledenelo srce! »Zamahuj s tačkami! Takole! Zap zap zap!« jo je spodbujal ter prosil za pomoč: »Pomagajte mi! Rozi, plavaj! Zap zap zap… zap zap zap!« Zajčica je izginila pod vodo in čeprav je zamahovala z vsemi štirimi, je izgubljala zavest.

Zajec Zvone je zbral ves pogum in se pognal v mrzlo vodo. »Zap zap zap,« je zamahoval in zaplaval naravnost do zajčice, ki je z zadnjimi močmi zajemala zrak. Zgrabil jo je za zmrznjene uhlje in jo zvlekel na breg. Zdrgnil ji je kožušček in zakuril ogenj, da se je ogrela. »Zzzz…zebe me!« je drgetala in se stisnila k Zvonetu. Potem je zazehala in zaspala, zajec Zvone pa je sedel pri njej in jo zibal.

»Kaj se je zgodilo?« je zaskrbljeno vprašala, ko se je zbudila.

»To je grozna zgodba,« je zmajeval z glavo zajec Zvone. »Kmalu bi te izgubil! Led se je zdrobil in zdrsnila si v vodo.«

»Kdo pa me je rešil?« je zanimalo zajčico Rozi.

»Jaz,« je zamišljeno zamrmral Zvone.

»Ti si bil?« je presenečeno vzkliknila Rozi. Pogledala ga je naravnost v oči in tudi zajčica Rozi se je zaljubila! Kako tudi ne, saj jo je rešil iz vode kot kak vitez! Zavila sta se v zajčji objem.

Zajec Zvone je bil zelo zadovoljen. In zakaj? Kmalu je bila zaroka in potem še poroka. Vsa gozdna divjad in zverjad je bila povabljena. Skupaj so izdelali presenečenje in ga zavili v zlat papir.

»O, le kaj je v zlato zavitem paketu?« je ugibal zajec Zvone. »Kako sem radoveden!«

»Najprej ugibaj!« so ga dražili.

»To je nemogoče! Otroci, pomagajte mi ugibati! Ze-ze-ze-ze-zelje?«

»Ne!«

»Morda kakšen za-za-za-za-zaklad?«

»No, morda.«

»Zi-zi-zi-zi-zibelka!« je vzkliknila Rozi.

»Zibelka?« je začudeno pogledal Zvone in zajčica mu je pomežiknila.

Ko je bilo zime konec, sta že zi-zi-zibala svoje zvedave zajčje mladičke.