Bralna različica zvočne pravljice
Žirafa je otožna, v živalskem vrtu nima prijateljev, ker se previsoko nosi. Saj se trudi pripogniti, a jo pri tem bolijo kolena in križ. Na sprehodu po mestu pa spozna deklico iz drugega nadstropja.
»Jaz sem žalostna žirafa.
Kaj želim si? Kaj bi rada?
Da prijatelje bi imela.
Pod dežnikom vsa vesela
vriskala bi, če bi kuža
z mano skakat šel po lužah.
Še deževnik se pridruži,
da čofljamo po mlakuži.
Pižmovka in polž hitita,
da na žur ne zamudita.
Žal so vse te želje prazne,
saj do mene neprijazne
so po vrsti vse živali.
Ježek in želvaki mali
in še pujs, ki gloda žir,
pravijo, naj jim dam mir.«
Po živalskem vrtu je v večernem mraku odmevala otožna pesmica. Prepevala jo je žirafa Neža. Zaslišal jo je tudi oskrbnik Aljaž, ki se mu je žirafa zasmilila. Prižgal je baterijo, da je žarnica v njej svetlo zažarela, in se odpravil k žirafini ogradi.
Do nedavnega so v njej živele tri žirafe, a je najstarejša poginila, žirafec Matevž pa se je preselil v živalski vrt v drugo državo. Uboga Neža je ostala brez družbe.
»Saj ni zares tako hudo, kaj?« jo je vprašal oskrbnik Aljaž.
Neža se je sklonila k njemu in potožila: »Še huje. Nihče se noče družiti z mano. Vse živali mi pravijo, da se nosim previsoko. Jaz pa bi se rada pogovarjala z njimi in si pripovedovala vse mogoče reči.«
»Hmmm,« je pomislil Aljaž. »Pa si se kdaj sklonila k njim?«
»Seveda sem se,« je prikimala Neža. »Ampak prav dolgo se ne morem sklanjati, ker se mi začnejo šibiti kolena in me boli v križu.«
»Jutri te odpeljem na sprehod v mesto,« jo je potolažil oskrbnik. »Mogoče tam koga srečaš. Lahko noč.«
»Lahko noč,« mu je zaželela žirafa. Zamižala je in trdno zaspala. Sanjalo se ji je, kako leži v mreži, žabe pa jo gugajo in čeznjo skačejo raznožko.
Zjutraj ji je oskrbnik Aljaž nadel ovratnico in povodec in odpravila sta se v mesto.
Žirafa je previdno korakala med pešci in ves čas gledala pod noge, da ne bi koga pohodila. Ko pa se je na semaforju prižgala rdeča luč, se je ustavila. Stegnila je vrat k drevesu, ki je raslo ob cesti, in si privoščila šop listja. Veselo ga je prežvekovala, ko je zaslišala živahen glasek.
»Živijo,« je zazvenelo čisto blizu njenih ušes. »In dober tek!«
Žirafa Neža je zasukala vrat. Skozi okno v drugem nadstropju hiše je kukala deklica.
»Živijo, žirafa! Jaz sem Žana. Kdo si pa ti?« jo je vprašala.
»Pozdravljena, Žana. Jaz sem pa Neža,« ji je odgovorila žirafa.
»Ampak nisi nič bodeča, kajne?« se je zahehetala Žana. »Saj veš, ker je roža, ki se ji reče bodeča neža.«
»O, tega pa nisem vedela,« je odvrnila Neža. Ne samo, da je deklica dovolj visoko, da lahko klepeta z njo. Kot kaže, je tudi zelo pametna.
Pogovarjali sta se, kot bi se poznali že vrsto let.
»Kako fino se je meniti s tabo,« je žirafi rekla Žana. »Gotovo si najbolj priljubljena žival v živalskem vrtu.«
»Pa kaj še,« je odgovorila žirafa. Spomnila se je, kako se je druge živali izogibajo, in prevzela jo je žalost. »Nihče se noče družiti z mano, ker sem previsoka.«
»Si poskusila z žerjavom?« jo je vprašala Žana.
»Pri nas nimamo žerjavov,« je odgovorila žirafa. »Samo čaplje in štorklje.«
»Ne s ptico,« je pojasnila deklica. »Z delovnim strojem. Tam čez je eden, ga vidiš?«
Žirafa je sledila dekličinemu prstu in zagledala visok gradbeni stroj.
»Mogoče bi tak žerjav lahko dvignil živali, da bi se lažje pogovarjale s tabo,« je predlagala Žana.
Žirafa se je proseče zagledala v oskrbnika Aljaža.
»Mislim, da bi to lahko uredili,« je prikimal. Nato pa povabil Nežo: »Pa tudi ti kdaj pridi na obisk. Na vratih te bo čakala stalna vstopnica.«
Aljaž in Neža sta se proti večeru vrnila v živalski vrt. Že naslednji dan pa je ob ogradi za žirafe stal žerjav. Živali so lahko stopile na ploščad, ki jo je žerjav dvignil do žirafine glave, in so se dolge ure radoživo pomenkovale z njo.
Neža je tako našla vrsto novih prijateljev, pa tudi Žana jo je redno obiskovala. Kadar je deževalo, so vsi skupaj čofotali po lužah. Ob večerih nad živalskim vrtom tako niso več lebdeli toni žalostinke, ampak se je razlegala vesela pesmica:
»Žur je, žur je pri žirafi,
vsak rad dolgo bi ostal.
Pridi, kužek, polž, deževnik,
k Neži dvigne te žerjav.«
