Nekje, nekoč je bilo veliko mesto. Njegove stolpnice so bile visoke, ceste so bile široke in na pločnikih je bilo toliko ljudi, da so morali tisti na robu hoditi z eno nogo po pločniku in z drugo po cesti.

V tem mestu je živela jata golobov. Nekega dne, pozno jeseni, so sedeli na strehi najvišje stolpnice in gledali lastovke, ki so letele na jug.

»Hladno postaja,« je rekel prvi.

»Kaj pa, če bi šli še mi v tople kraje?« je vprašal drugi.

In so sklenili, da bodo šli.

»Kam pa gremo?« je vprašal spet prvi.

»Na jug!« je rekel drugi.

In so kar takoj odleteli proti jugu. Ko so bili v zraku že tri dni in tri noči, so pod sabo zagledali morsko obalo. Pesek je bil bel in palme so bile zelene in ravno prav ukrivljene.

»Fantje, pristajamo!« je zaklical prvi v vrsti in vsa jata se je spustila na obalo. Že naslednji dan je vsak golob razgrnil svojo brisačo na pesek in se vznak zvrnil nanjo. Samo najmlajši med njimi je pohajkoval po obali in bilo mu je strašno dolgčas. Naenkrat je zagledal, kako je tam nekje v morju nekaj skočilo iz vode. Gleda še malo – spet! Majhna želva je v vodi delala premete. Potem je priplavala do obale in ga vprašala, če se gre z njo igrat.

»Ne znam plavat,« je rekel golob.

»Te bom naučila,« je rekla želva.

Tako je golob skočil v vodo in bi se najbrž kar takoj utopil, če ga ne bi želva naložila na hrbet in ga toliko časa držala nad gladino, dokler ni znal sam plavati. Bil je navdušen nad morjem in nad želvo in želva je bila navdušena nad njim, tako da sta se zmenila, da se kmalu spet vidita. Od takrat naprej sta vsak dan preživela v vodi, ob večerih pa sta sedela na veliki skali ob morju in klepetala.

Tako so minevali tedni, minevali so meseci in v velikem mestu je minila zima. Nekega dne so golobi sedeli na obali in videli lastovke, kako se vračajo na sever.

»Čas bo, da gremo še mi domov,« so rekli. »Jutri zjutraj odrinemo.«

Tisti večer sta sedela želva in golob na skali in nista bila nič kaj klepetava.

»Mogoče greš pa lahko z nami,« je rekel golob.

»Prav rada, ampak ne morem plavati do mesta. Morje do tja sploh ne seže,« mu je odgovorila. Potem sta bila spet nekaj časa tiho, nakar je rekel golob: »Mislim, da vem, kako greš lahko z mano!«

Naslednji dan so se vse živali iz tistih koncev zbrale na obali, da bi pomahale golobom v slovo. Ena, dva, tri je rekel prvi v vrsti in cela jata se je dvignila v zrak.

»Adijo, adijo!« so vpile živali in jim mahale v pozdrav. Kar naenkrat pa je nekdo vzkliknil: »Želva! Želva gre v mesto!«

In res – čisto zadnji je letel najmlajši golob. V kljunu je držal palico, ki se je je na drugem koncu z usti in rokami oklepala želva.

»Adijo, želva! Adijo!« so klicale živali.

Želvi se je milo storilo, pomahala je z obema rokama in zaklicala: »Adijoooooooo-aaaaaaaaaaa – ČOF! – blubblubblubblubblub ...«. In padla je nazaj v morje. Potonila je skoraj do dna in ko je končno priplavala spet na površje, je bila jata že daleč stran.

Tako je želva ostala na jugu. Ob večerih je pogosto sedela na skali in mislila na goloba. Kaj neki počne v mestu? Golob pa je letel med sivimi stolpnicami in mislil na želvo. Kako se le ima tam na jugu?

Nikoli več se nista videla, ampak kolikor vem, se tudi pozabila še nista.

Po ljudskih motivih

VIR: The Magic Orange Tree and Other Haitian Folktales, ur. Wolkstein, Diane. New York: Shocken Books, 1997.

Zgodba o želvi in golobu