»Te škarjice so zanič,« je zavpil Žan, pograbil napol izrezanega papirnatega zmaja in ga zmečkal v veliko belo kepo. »Čisto narobe režejo. Te škarjice so trapaste!«

Starejša sestra Klara je dvignila pogled iznad knjige o zmajih in ga osuplo pogledala.

»Žan, te škarjice so nove in papir tudi. S škarjicami se moraš naučiti rezati, novega papirja pa je za zmaja škoda. Zakaj ne poiščeš starega?«

Žan se je namrdnil in pokazal na polo svetlečega zelenega papirja, ki ga je starejša sestra hranila samo za posebne priložnosti. Bil je nov, sijoč ter posut z zlatimi luskami, ki so bile videti kakor zmajeva krila.

»Ne, tega hočem,« je rekel Žan kujavo in frcnil kepo belega papirja na tla. »Zelenega. Zmaji so zeleni, če še ne veš.«

»Žan, tega papirja ti ne dam. Malo ga imam in drag je. Za zmaja lahko uporabiš koščke starega barvnega papirja,« ga je prepričevala Klara.

»Ja, pajade,« je jezikal Žan, »za svojega zmaja potrebujem trši papir, da se bo lahko boril z velikani. In lesketati se mora, da bo vsem jasno, kdo je zmajevski kralj.«

»Lahko bi naredil mavričnega zmaja,« je vztrajala Klara. »Ti so najmočnejši.«

»Nočem zmaja iz tankega papirja,« je zaklical Žan. »Najmanjša sapica ga lahko odpihne. Močnega, bojevniškega zmaja hočem. Ti nič ne razumeš. Trapasta si.«

Žan je odvrgel škarjice na mizo ter užaljeno zdrvel v svojo sobo, ne da bi se ozrl. Kar naj Klaro skrbi zanj. Če je pa taka škrtica.

V sobi je imel Žan svojo trdnjavo. Vanjo se je skril vedno, kadar ga je sestra razjezila. Zatočišče si je izdelal iz kartonaste škatle in jo poslikal s plakatnimi barvami. Tudi okna in vrata ji je narisal ter izrezal lino, skozi katero je svetil žarek svetlobe.

V trdnjavi je hranil zaklad. Slikanico o dečku, ki je udomačil svojega zmaja. Ko je bil mlajši, mu jo je brala mama, zdaj jo bere sam. Ne gre mu najbolje in to ga jezi. Pa tudi žalosten je. Na strani, kjer je bil v knjigi natisnjen zmaj z razprtimi krili, je bila podoba raztrgana.

Žan je pobožal zmaja po poškodovani peruti.

»Obljubim, da boš spet letel,« mu je zašepetal.

Nato so se mu oči začele zapirati. Trdnjava iz kartona se je potopila v mrak. Zunaj je zašelestelo, kot bi se na vrtu pogovarjala drevesa. Potem je zahreščalo, kot bi se najdebelejši karton pretrgal na pol. Žan se je v hipu predramil. Odprl je vratca in se po žarku svetlobe odpravil pogledat, kaj se dogaja.

Osuplo se je ozrl okrog sebe. Soba je izginila in tla pod njegovimi nogami so valovala kakor reka. »Kje pa sem,« se je prestrašil in lovil ravnotežje.

Mimo je priplula ladjica iz papirja. Na njej so sedele štiri deklice. Žan jih je takoj prepoznal. Klara jih je na svoj rojstni dan skupaj s prijateljicami izrezala iz starega papirja.

Deklice so se držale za roke in se glasno hihitale: »Pozdravljen, Žan, v deželi papirja si. Lepo, da si nas prišel obiskat,« je zaklicala prva.

»Danes je praznik starega papirja,« je rekla druga.

»Njegovo pomladitev praznujemo, veš,« je pristavila tretja.

»Greš z nami?« ga je povabila četrta.

Žan je brez premisleka skočil v ladjico. »Poglej navzgor,« so mu zaklicale. Žan se je ozrl v nebo in opazil na stotine papirnatih letal, ki so preletavala obzorje.

»Letala iz papirja letijo najvišje,« je rekla najmanjša deklica. »Zaželi si kaj. Če je tvoja želja srčna, te bo dosegla,« mu je obljubila.

Žan se je globoko zamislil. Srčna želja? Da bi imel prijatelja zmaja, pa četudi iz časopisnega papirja.

»Žan, srčno je narediti tisto, kar je nujno,« mu je zašepetala najlepša deklica.

Žan se je ozrl na levi in desni breg. Povsod so se raztezali travniki, posuti s papirnatimi cvetlicami. To so babičine papirnate rože, je pomislil Žan. In koliko jih je. »Da nam ni treba trgati rož in sekati novih dreves,« mu je klicala babica z drugega brega in mu veselo pomahala.

Žan ji je pomahal nazaj.

Nad papirnatimi cvetovi so frfotale stare knjige, revije in časopisi. Kakor metulji so razpirali svoje strani in na travnike sipali na milijone modrih misli.

»Poglejte, ujela sem modrost iz dežele papirja,« se je razveselila najmlajša deklica. »Takole pravi: Vsak list papirja nosi v svojem srcu drevo.«

»Če pomladimo papir, se drevesa veselijo«, je rekla najmanjša deklica.

Vse štiri so se zvonko zasmejale in se nato obrnile k Žanu.

Na njegovi rami je mehko pristala papirnata ptica.

»Poglej, tvoja srčna želja te je našla,« se je razveselila najmanjša deklica.

Žan je ptico pozorno opazoval. Saj sploh ni bila ptica. Bil je njegov zmečkan in nedokončan zmaj, ki ga je pred kratkim malomarno frcnil na tla. Zmaj, ki je nestrpno čakal, kdaj bo lahko razprl krila.

»Kako naj pomladim papir?« se je Žan z zanimanjem zazrl v papirnatega zmaja.

»To je čarovnija,« je spregovoril zmaj skrivnostno. »Kadar iz starega papirja narediš nekaj lepega in novega, mu s tem podaljšaš življenje. To zmoreš tudi ti. Ker imaš srce. Ko bom pomlajen, bom znova letel. Želim si, da bi postala prijatelja. Pa ti?«

Žan je odločno pokimal. V tistem hipu se je čudežna dežela razblinila. Ostal je samo žarek svetlobe, ki je Žana popeljal nazaj do njegove trdnjave.

»Srčno je, če narediš tisto, kar je nujno. Zdaj vem, kaj mi je papirnata deklica hotela povedati,« se je domislil Žan.

Stekel je v dnevno sobo in opazil, da je od dogodka, ko je pustil Klaro samo, minilo komaj nekaj minut.

»Klara, oprosti mi, neprijazen sem bil do tebe, pa tudi do papirnatega zmaja, ki sem ga zmečkal in odvrgel na tla,« je počasi začel Žan. »Zdaj vem, kako ga bom izdelal. Iz ostankov barvnega papirja. Pa tudi raztrgano stran v slikanici bom zalepil, če mi boš pomagala.«

»Seveda, z veseljem,« mu je odvrnila Klara. »Da ne bo treba sekati novih dreves, kajne? Papirnata deklica, ki sem jo zadnjič izrezala iz papirja, mi je zaupala veliko skrivnost. Jo poznaš?«

»Seveda jo, saj jo je povedala tudi meni,« se je nasmehnil Žan. »Vsak list papirja nosi v svojem srcu drevo.«

Žan in Klara sta se presenečeno spogledala in se nasmehnila drug drugemu. Nato sta sedla za mizo in iz zmečkanega papirja, ki je ležal na tleh, ter iz ostankov barvnega kolaža izdelala čudovito lepega mavričnega zmaja.

Zmaj iz papirja